Komentar / Gospa eSeS

Heni Erceg

8. 9. 2023  |  Mladina 36  |  Hrvaška

Hrvati smo imeniten narod, nihče ne more reči, da nismo. Imamo akademijo znanosti in Hrvaško matico, ki od 7. stoletja skrbi za čistost jezika in rase ter nasploh kot cerber varuje identiteto Hrvata vulgaris. Imamo tudi akademsko skupnost, katere pripadniki – z redkimi izjemami, ki se lotijo tega sizifovskega posla in ob vsaki priložnosti opozarjajo na resno nevarnost fašizacije družbe – molčijo kot ribe, ker so bodisi člani desničarske stranke na oblasti ali njeni simpatizerji.

Sploh jih ni slišati, kaj šele, da bi kritizirali radikalni sovražni govor, tako odvraten, da bi kaj takšnega težko slišali celo v kaki predmestni krčmi. Torej, tokratna krčmarica, sicer članica Hrvaške matice in literarna zgodovinarka, je v intervjuju za Dubrovački vjesnik, objavljenem pod naslovom Slavica Stojan o srbskem prisvajanju književnosti, rekla: »Kot kukci so! Zaradi njih moraš iz hiše ali pa se spoprijeti z njimi.« Kakor bi jo zapustil razum, je na dolgo in široko opisovala težave s »kukci«, ki »prodirajo v strahovitih valovih in leta in leta vztrajno poskušajo preplaviti hiše, dvorišča in ceste; ko se razlezejo, jih je težko odstraniti, najsi si še tako prizadevamo«. Tako je razlagala ta imetnica skisanih možganov in poleg »mendranja, strupa in metalcev plamena« priporočala še »potrpežljivo in dosledno izkoreninjanje«. Vsekakor, je rekla, »se je treba s kukci spoprijeti in po letih boja in premagovanja njihove strategije se jih je mogoče znebiti. Enako je s plenilci, ki prežijo na naših mejah.« Za boga milega, kakšna briljantna vojaška strategija, prav takšna, kakršno je pred leti, komisarka Stojan to dobro ve, uspešno uporabljal njen vzornik, uresničevalec etničnega čiščenja Franjo Tuđman, ko je vse hrvaške »kukce« pognal na traktorje in proti Srbiji, da se ne bi nikoli več vrnili. Kakopak »mora biti človek nenehno na preži«, je namignila ta prosvetna delavka, ker »iz govorjenja teh ljudi razberemo predvsem, na kateri stopnji kulturološkega in civilizacijskega razvoja so. Toda našemu prostoru se nočejo odreči.« Kukci, izraz uporablja namerno – ker ga jezikovni čistuni uvrščajo med srbizme, čeprav gre za sopomenko za žuželke, ščurke in podobno –, v njeni nori glavi spet prodirajo z vzhoda, iz Srbije na Hrvaško, ker, kot je rekla, se »našemu prostoru nočejo odreči«.

Čeprav gre za prostor književnosti, po katerem – roko na srce – neutrudno brskajo tudi podobniki Stojanove v Beogradu, vsi ugledni člani tamkajšnje akademske skupnosti, elita, ki je nekoč davno skovala načrt sovraštva in ga izvozila na Hrvaško kot primeren uvod v vojno. Neuresničene sanje o obsežnem ozemlju, »srbskem svetu«, h kateremu naj bi sodil tudi del Hrvaške, so te nore glave prenesle v znanost in književnost; tako je zdaj njihov Nikola Tesla, ki se je rodil na Hrvaškem in nikoli v življenju ni bil v Beogradu, njihov je Ivo Andrić, po rodu Hrvat, sicer pa bosansko-hercegovski književnik, njihov je tudi dubrovniški komediograf Marin Držić pa Ivan Gundulić … Pravzaprav je vsa dubrovniška književnost neodtujljiva sestavina srbske.

No, namesto smiselne, recimo temu akademske razprave, kdo je čigav, če naj bi to sploh bilo predmet razprave, smo dobili histerični izpad vulgarne nacionalistke, ki je ob nesebični pomoči novinarke v javni prostor izpljunila ogabno diskriminatorno primerjavo Srbov s hrošči, »agresivno-invazivno vrsto«, prav tako kot so nacisti Jude zmerjali s ščurki. Zaradi takih »mora biti človek nenehno na preži«, čeprav Hrvaška matica ob govorjenju svoje članice nikakor ni bila na preži, predsednik te ustanove je njeno klobasanje celo opravičeval s tem, da so ji »med obleganjem Dubrovnika uničili hišo«. Tako je vsaj dobila priložnost, da je pred obnovo poskrbela za temeljito odstranitev kukcev z vzhoda iz vseh prostorov.

No, v državi, pogreznjeni v blato sovražnega govora in ustaštva, ni nihče postavil temeljnega vprašanja, zakaj je bil tak intervju sploh objavljen. Zakaj je glavna urednica to kretenko z vprašanji še dodatno spodbujala k razpihovanju sovraštva? In zakaj jo je družba, ki izdaja Dubrovački vjesnik, odnesla brez kazni? Seveda so to odvečna vprašanja, saj je gospa nadvse rodoljubna, gotovo je tudi članica vladajoče stranke, in čeprav sovraži kukce z vzhoda, je čisto drugače, z ljubeznijo in grenkobo, pospremila na poslednjo pot vojnega zločinca Slobodana Praljka, tistega, ki je v sodni dvorani haaškega sodišča dramatično izpil strup in se poslovil od življenja. Slavica Stojan nima takšnih režiserskih sposobnosti, je nepomembna neotesanka iz klavrne, oportune akademske skupnosti, podobne zdelani pogrošni knjigi, ki menda ni pričakovala, »da nas bo ta perfidna Evropa ponovno spravila na kolena, da bomo zaradi nje izgubili spoštovanega hrvaškega intelektualca, sijajnega vojaškega stratega, poštenega in uglednega Hrvata«. Stratega, ki je porušil Stari most v Mostarju in bil v Haagu obsojen zaradi zločinov nad civilnim bošnjaškim prebivalstvom v BiH.

To pretreseno blebetanje o Praljku si je privoščila pred kakim letom, zraven je modrovala, da nam tako prizadetim preostane samo, da »ohranimo osebno in nacionalno dostojanstvo«. Vidimo, da ga sama ohranja s propagandnimi akcijami širjenja sovraštva, nič drugačnega od sovraštva radijskega novinarja iz Ruande, ki ga je sodišče v Haagu obsodilo za vojne zločine, ker je pripadnike drugega naroda imenoval ščurki. Tukajšnja družba do takega nepremišljenega sovraštva ne kaže niti odpora, kaj šele, da bi ga sankcionirala, zato gospa eSeS, tudi če bi hotela, ne more ugotoviti, kakšni nevarni kukci so se ji zaredili v glavi.