
22. 9. 2023 | Mladina 38 | Pamflet
Komentar / Geste, ki jih ni
Spomini na drugo vojno, begunski val in teden trajnostne mobilnosti
Na Rabu je bila komemoracija za žrtve italijanskega koncentracijskega taborišča med drugo vojno. Tam sta bila slovenska predsednica in hrvaški predsednik, ni pa bilo italijanskega. Kar je ostro kritiziral prvi mož veteranov NOB Marijan Križman. Seveda bi pričakovali Sergia Mattarello, poklon ubitim in distanca do fašističnih represalij je zgledna državniška gesta. Toda retorika predstavnika slovenskih partizanov ni postavljena na doslednosti. Ali se on pokloni in obžaluje tisoče pobitih žrtev partizanske vojske v Kočevskem rogu in Hudi jami? Predstavniki NOB še naprej ignorirajo zločine svojih predhodnikov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

22. 9. 2023 | Mladina 38 | Pamflet
Na Rabu je bila komemoracija za žrtve italijanskega koncentracijskega taborišča med drugo vojno. Tam sta bila slovenska predsednica in hrvaški predsednik, ni pa bilo italijanskega. Kar je ostro kritiziral prvi mož veteranov NOB Marijan Križman. Seveda bi pričakovali Sergia Mattarello, poklon ubitim in distanca do fašističnih represalij je zgledna državniška gesta. Toda retorika predstavnika slovenskih partizanov ni postavljena na doslednosti. Ali se on pokloni in obžaluje tisoče pobitih žrtev partizanske vojske v Kočevskem rogu in Hudi jami? Predstavniki NOB še naprej ignorirajo zločine svojih predhodnikov.
Toda teden kasneje se je ob prazniku vrnitve Primorske na spominski svečanosti razgovoril nekdanji predsednik Milan Kučan, ki pa je še vedno simbolni predstavnik slovenske države. Izpostavil je, da se Italija še vedno ni opravičila za vojne zločine. »Doslej ni bilo nobenega opravičila, nobenega obžalovanja za storjeno zlo, niti poklona žrtvam in obžalovanja za Gramozno jamo v Ljubljani, za taborišče na Rabu, za požgane vasi in storjene zločine.« Njegove besede natančno opisujejo stvarnost.
Bil je september 1943, ko je italijanska armada kapitulirala in mimo Novega mesta so se peljali proti domu generali s svojo vojsko. S partizani so sklenili dogovor, da jim predajo orožje, potem pa se mirno odpeljejo naprej. Ivan Maček Matija, komandant slovenske vojske, je v Spominih zapisal: »Na Mašunu smo naleteli na večjo skupino Italijanov … Med njimi sem zagledal zgrbljenega človeka, ki se je šepaje držal mule za rep, in si tako pomagal, da je lovil korak z drugimi. Pogledal sem ga v obraz: Cerutti! Izstopil sem in mu dal roko. Uredil sem, da so ga Italijani vzeli na tovornjak.«
Gesta srednjeveškega viteza, ki tudi premaganemu poveljniku izkaže naklonjenost. Toda vojska istega Mačka je nekaj kasneje po bitki pri Turjaku hladnokrvno postrelila vse častnike slovenske legije in vaških straž, ki so se predali partizanom. Klasičen vojni zločin! Čete istega Mačka so po vojni postrelile 13 tisoč domobrancev, vojnih ujetnikov. Še stokrat večji zločin!!! Mož je bil enkrat tako ženerozen, drugič bestialno maščevalen. A kdo je že bil omenjeni Cerutti? Bil je general italijanske vojske, ki je, kot pravi Milan Kučan, streljala talce v Gramozni jami, požigala slovenske vasi, deportirala množice v smrtno taborišče na Rabu.
Eden osrednjih likov partizanstva je imel v rokah zajeti vojaški vrh okupatorske soldateske, pa mu na misel ni padlo, da bi jo v imenu pravice postavil pred sodišče, da bi ji sodilo za zločine nad slovenskim narodom. Nasprotno, bil je sočuten in razumevajoč. Od Ceruttija je namreč dobil oborožitev, zlasti topove, s katerimi so potem razstrelili zidove turjaškega gradu in zajeli slovenske vojaške enote, ki so do takrat sodelovale z italijanskimi.
Trgovina je bila enostavna: za predano orožje jim je odpustil vojne zločine. In Ivan Maček je bil eden izmed Kučanovih mentorjev. Ta je medtem pozabil, da je račune s fašisti že poravnal partizanski komandant.
Danes iz Slovenije beži množica migrantov iskat srečo v Italijo. V parlamentu je opozicija zastavila vprašanje premieru Robertu Golobu, kako se bo vlada soočala z rapidnim valom beguncev, ki dnevno nezakonito prihajajo v državo. Predsednik vlade jih je odpravil, da odpirajo temo, s katero sejejo sovraštvo in skušajo dvigati svojo popularnost, ne da bi odgovoril na zastavljeno vprašanje. Preprosto ga je preložil, češ, da to presega državo, da se bo to reševalo na vrhu EU. Ima hkrati prav, obenem pa postavlja Slovenijo na raven vazalskih članic, ki le čakajo, kaj bodo naredile druge.
A že naslednje dni je njegova policija objavila, da bo poostrila nadzor meje. Premier v parlamentu pravi, da ni težav, potem pa potegne potezo, ki se ubada z neobstoječo težavo!?? Kakorkoli gledamo, humanitarno ali narodobransko, stotine prebežnikov, ki se potikajo po državi, so evidenten problem. Bodisi jim gre postaviti začasna bivališča bodisi gre okrepiti nadzor nad mejami. Ko je Golob pred meseci protestiral na obisku pri avstrijskem kanclerju zaradi obstoječe mejne kontrole, je zatrdil, da iz Slovenije v Avstrijo ne preide niti en emigrant. Italijanska vlada je napovedala, da bo emigrante, ki prihajajo prek Sredozemskega morja, začela avtomatično vračati na afriško celino. Če bo uvedla iste ukrepe na meji s Slovenijo, potem bi od Golobove vlade pričakovali strategijo, kako bo sama ukrepala, kam bo namestila begunce in kako jih bo vključila v slovensko družbo.
Na Slovenskem sicer poteka že n-tič teden trajnostne mobilnosti. Projekt, ki je očitno nesmiseln, saj iz leta v leto dramatično narašča osebni avtomobilski promet. V Ljubljani so tokrat na avtobusne postaje namestili panoje, ki spodbujajo akcijo. Reč je potrata denarja: idejo trajnostne mobilnosti širijo med temi, ki že zdaj pešačijo, kolesarijo in se vozijo z avtobusi! Veliko več bi lahko naredil sam župan Zoran Janković, ki se javno izreka, da se vožnji z avtom ne bo odrekel. Tokrat bi lahko presenetil meščane, ko bi od doma odpešačil do avtobusne postaje, sedel na bus in potem še po nekaj korakih prišel na Magistrat. Namesto panojev bi posneli video, kako vstopa v mestni avtobus, se v njem namesti na sedež, ki ga čez čas odstopi ostareli ženički, se nato pelje junaško držeč se za drog in vmes še podpisuje avtograme oboževalkam.
A tega najbolj gledanega videa ne bomo nikoli videli.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.