Komentar / Za vse je kriv Mile

Heni Erceg

22. 9. 2023  |  Mladina 38  |  Hrvaška

Mlad Anglež in neki Američan sta morala v Splitu plačati globo tisoč evrov, izrekli pa so jima tudi prepoved vstopa na Hrvaško in v države Evropske unije za leto dni, ker sta: poškodovala kip Grgurja Ninskega v mestu, potem je Anglež pri belem dnevu slekel hlače in opravil veliko potrebo sredi Peristila, simbola Dioklecijanove palače, potem sta se v črni noči skupaj pijana in zadrogirana vzpenjala na balkon baročne palače v mestnem središču in vznemirjala tamkajšnje stanovalce, potem sta se gola sprehajala po rivi in nazadnje sta žalila organe reda.

Tako je pravna država navsezadnje le začela delovati, čeprav šele po petih mesecih kaosa v Splitu, ki so ga v celoti in nevzdržno prostaško zavzeli tako imenovani turisti in ga spremenili v smrdljivo favelo, v katero spodobni turisti ne prihajajo več. Mestu se izogibajo celo sami Splitčani, razen tistih maloštevilnih, še vedno prisiljenih živeti v njegovem središču, epicentru najnižjih celonočnih strasti mularije, večinoma angleške, ki ves počitniški proračun potroši za alkohol, energijo pa za uničevanje mesta. To se, roko na srce, res oglašuje kot »privlačna alkoholna destinacija«. Splitska oblast ga je rade volje prodala za prgišče dolarjev, zdaj pa se hvali, da so njeni inšpektorji v šestih mesecih izrekli za bednih deset tisoč evrov kazni zaradi različnih prekrškov. Kljub temu moram z obžalovanjem priznati, da je prvi odstavek v celoti izmišljen, saj se organi reda in pravosodni organi do »turističnega« uničevanja kulturne dediščine Splita vedejo točno tako kot do pretepenih žensk, kadar se te zatečejo k njim po pomoč. Odzovejo se šele post mortem, potem ko partner katero od njih ubije. Prav tako v opisu njihovih delovnih nalog ni kaznovanja slavilcev ustaških simbolov na tekmah in svatbah ali javno izrečenega sovražnega govora; ne v državi, v kateri so obsojeni vojni zločinci dobrodošli na dvoru – taki, kot je Dario Kordić, obsojen za množično pobijanje bošnjaških civilistov v BiH, celo po tem, ko je zatrdil, da bi »ponovil vse, kar sem storil«, in da se svojih dejanj ne kesa. Na Hrvaškem so mu odprta vsa vrata, je dobrodošel gost pomembnih državnih in cerkvenih ustanov.

No, potem je pravni državi v naročje končno padla kapitalna trofeja, s katero je lahko dokazala vso celovitost funkcionalnosti resne države članice Evropske unije. Tistega jutra je na neko splitsko plažo prišel znani igralec s svojim Miletom (tako je ime njegovemu psu) in neko državljanko tako preplašil, da je poklicala policijo. Policisti so nemudoma prihiteli in igralca skupaj z Miletom odpeljali na policijsko postajo, češ da Mile ni bil na povodcu in da na to plažo ni dovoljeno voditi psov. Igralec je priznal, da Mile res ni bil na povodcu, trdil pa je, da znaka za prepoved psov na plaži ni opazil, toda bil je predrzen, nesramen, kot je igralec Sergej Trifunović tudi sicer; znan je po tem, da ima dolg jezik, poleg tega pa je, k vragu, še Srb. Organi reda so ga na postaji zadrževali pet ur – upamo, da je Mile, krotki nemški ovčar, dobil vsaj vodo – potem so mu ekspresno izrekli kazen 500 evrov in še 1000 evrov zaradi »žaljenja policistov«. Žalil jih je s tem, da je »lajal«, ne nanje neposredno, ampak na svojem računu na Instagramu, da bi ga lahko odpeljali tudi v Loro in tam priključili na elektriko. Da, strahotna žalitev! Kajti kot da v devetdesetih letih v Splitu ni delovalo taborišče Lora za mučenje srbskih civilistov in kot da zanj marljivi preiskovalci niso še nikoli slišali in so zaradi tega ob Trifunovićevem blebetanju čutili hudo duševno stisko.

Torej, medtem ko je Mile, krivec za vse, molčal kot grob, je Sergej spravljal kifeljce ob živce, tako kot korakajoč po beograjskih ulicah na protestih proti oblasti izziva avtokratski režim srbskega vožda Vučića. Vsekakor se je teh pet ur divje in brezobzirno branil, potem pa je splitska policija – za boga, kakor v komunizmu – oživila kazen za verbalni delikt kot vzgojni ukrep in zgled, kakšna država je Hrvaška. Kultivirana in civilizirana. Tako je bil Sergej Trifunović, igralec, ki bi si ga vsak režiser s tega območja želel v svojem filmu, obešenjak, ki mu hitro dvigne pokrovko, obsojen ne le na 1500 evrov kazni zaradi Mileta, ampak tudi na izgon, ne samo iz Hrvaške, tudi iz Evropske unije.

Izgon! Igralca, ki zaradi svojega dela mora potovati čez meje. In ki ga je, ker pomeni varnostno grožnjo za ustavni red RH, skupaj z njegovim Miletom skoraj do meje s Srbijo pospremila interventna policijska enota. Toda ali je sploh v pristojnosti policije, da izreče tako radikalno kazen, kot je prepoved vstopa v 31 evropskih držav za kar leto dni – zaradi verbalnega delikta? Ali pa se je nemudoma prebudil kak sodnik in podpisal podoben sklep, ki bo veljal, na primer, za srbskega vojnega zločinca Vojislava Šešlja? Država pravičnosti in reda se je resnično potrudila upravičiti tako drakonsko kazen in je Trifunovića zaradi strašnega zločina označila za »osebo, ki pomeni nevarnost za javni red in javno zdravje,« ter zatrdila, da »je prekršek ponavljal«. Čeprav je vražji recidivist priznal, da je izgubil živce in se prepiral na plaži, je bil Mile že na povodcu, ko ga je obkolilo deset policajev in sedem varnostnikov.

Tistim z začetka besedila, ki že mesece množično lulajo, kakajo, bruhajo po Splitu in uničujejo kulturno dediščino v mestu, niso dosodili niti kazni zaradi prekrškov, kaj šele izgona iz Hrvaške. Ta se je potem dokopala do idealnega junaka, znanega igralca. In kar je najpomembneje – Srba. Kaj pa Mile? Eh, ko bi vsaj lahko spregovoril …