N'toko

29. 9. 2023  |  Mladina 39  |  Žive meje

Komentar / Migracije – medijski fenomen

Enaki posnetki, enake izjave, ista terminologija in isti sogovorniki, kot bi bili leta 2015 … Da bi bila repeticija popolna, so na RTV iz naftalina potegnili celo Mira Cerarja!

Migranti so spet v medijih. Po dolgih mesecih suše, ko se je desnica brez uspeha trudila zbuditi moralno paniko ali ogorčenje nad Golobovo mejno politiko, se je tudi medijski mainstream končno odločil spet napolniti naslovnice s tavajočimi temnimi ljudmi. Tako se vsak dan vrstijo poročila o nevzdržnih razmerah v azilnem domu na Viču, novinarji hodijo na ekskurzije v Rigonce po izjave »prestrašenih domačinov«, v televizijske studie spet marširajo »varnostni strokovnjaki«, ki vneto razlagajo o »tveganjih« in »migrantskih žepih«. Medijski cikel je naplavil serijo prispevkov, ki so dejansko reciklaža prispevkov iz prejšnjih let – enaki posnetki, enake izjave, ista terminologija in isti sogovorniki, kot bi bili leta 2015 … Da bi bila repeticija popolna, so na RTV iz naftalina potegnili celo Mira Cerarja!

Zadnje tedne sem tudi sam prejel na desetine klicev novinarjev s prošnjami, naj komentiram trenutno »krizno stanje«. Vsakega sem vprašal isto: kaj se je zgodilo, da kličete ravno zdaj? Ali niste opazili, da so razmere enake že skoraj dve leti? In ali niste opazili, da ste popolnoma enake prispevke pripravljali pred covidom, ko je bilo število migrantov za tretjino manjše? Kako točno ste se vsi skupaj odločili, da je ravno zdaj, septembra 2023, položaj »krizen«? Kaj sploh ta beseda pomeni? Resnega odgovora dejansko ni ponudil nihče. »Saj veš, o tem zdaj vsi poročajo, pa moramo še mi …« Novinarji bodisi nimajo dovolj znanja, da bi lahko racionalno obravnavali migracije, ali pa nimajo dovolj časa in avtonomije. Skupaj z nami so prepuščeni brezglavemu pozornostnemu ciklu, ki nas premetava iz ene moralne histerije v drugo, ne da bi obravnavane novice dejansko razumeli. Do novinarja pride usmeritev uredništva in že leti na teren po izjave ter poskuša pri tem delovati karseda pronicljivo ali kritično … Brez konteksta, brez analize, brez kakršnegakoli uvida v položaj onkraj: »Glejte to sranje – kaj bo vlada nardila?« Ko novinar poroča o prezeblih ljudeh v prenatrpanih taboriščih, jezno sprašuje državne sekretarje: »Zakaj ne storite več, da bi pomagali beguncem?« Ko zbira izjave zaskrbljenih lokalcev na meji, pa sekretarje v enaki pravičniški drži sprašuje: »Zakaj ne storite več, da bi odgnali begunce?«

Tega usklajenega medijskega bombardiranja s spektakularno predstavljenimi novicami o migrantih seveda ne moremo jemati kot »obveščanje prebivalstva«. Nasprotno, dejanski učinek je dezinformiranje in ustvarjanje vsesplošnega občutka, da je Slovenija »preplavljena s pribežniki«. Tako je mogoče, da v regiji, ki je stotine kilometrov od kakšne migrantske poti, srečaš upokojenko, ki »si ne upa več sama v hosto po gobe, odkar je toliko migrantov«! Zgodilo se nam je to, da so mediji smešno majhno število prehodov meje spremenili v »krizo«. Šestintrideset tisoč prosilcev za azil, kolikor jih je v osmih mesecih prečkalo državo (velika večina jih je namreč odšla iz nje še isti dan), pomeni približno 150 ljudi na dan. Za primerjavo je v istem obdobju to pot opravilo skoraj tri milijone turistov, da ne govorimo o več milijonih tranzitnih potnikov in sto tisoče dnevnih migrantov znotraj države … Edini razlog, da je v vsej tej gneči sploh mogoče zaznati obstoj peščice beguncev, je pomanjkanje prostora v azilnih domovih, kar prinaša občasno večjo koncentracijo tujcev na enem mestu in temu primerno slabe razmere. Povedano drugače: zgolj nekaj sto primerno razporejenih prenočišč bi zadostovalo, da »kriza« izgine. Žrtev tega pomanjkanja postelj pa kakopak niso zaskrbljeni domačini, ampak begunci sami.

Težko bi rekli, da so pomanjkljive azilne zmogljivosti kakšna posebna novica, saj gre za stalnico slovenskega azilnega sistema. Razlog, da je danes to postalo očitneje, pa se ne skriva toliko v povečanem številu migrantov kot v spremenjeni mejni politiki Slovenije in EU. Ker so v letih pred covidom naši mejni organi sistematično zavračali prosilce za azil že na mejah in jih nasilno vračali prek Hrvaške v BiH, so se prosilci ustrezno prilagodili in se izogibali državnim organom; azilni domovi so bili temu primerno bolj prazni, migrantov pa na papirju manj, ker večine niso evidentirali. Ljudje so namreč prestrašeno hiteli skozi Slovenijo prek zelene meje, se lačni in žejni skrivali v gozdovih, umirali v rekah in gorah. Ta vrsta razpršenih migracij je tudi prinašala več incidentov – če si ljudje ne morejo legalno kupiti hrane v trgovini, se peljati z javnim prevozom ali prenočiti pod streho, morajo vse to pač storiti ilegalno. Tako je bilo leta 2019 pod ministrom Poklukarjem kljub na videz manjšemu številu migrantov stanje bolj kaotično. Danes se ta politika na mejah ne izvaja več – namesto nasilnega vračanja, ki migracije razprši po državi in spodbuja tihotapstvo, se ljudem dovoli urejeno vstopiti na enem območju in tam zaprositi za azil ter se registrirati v azilnem domu. Rezultati so izjemno pozitivni: policijska statistika kaže, da poteka vstop bistveno bolj urejeno, ni več smrti v gozdovih, ni kriminala ali incidentov z domačini, ni posla za tihotapce. Edina nepremišljena posledica te nove politike je prenatrpan azilni dom. Zato bi bilo primernejše kot o »migracijski krizi« govoriti o logistični nesposobnosti ministrstva za notranje zadeve.

Sprememba mejne politike, ki je kljub nekoliko večjemu številu prehodov naredila migracije bistveno bolj varne in urejene, za prosilce in za domačine, pa ima tudi ekonomski kontekst. Po velikih gospodarskih pretresih koronskega obdobja se gospodarstva celotne EU spoprijemajo s pomanjkanjem delovne sile, saj jim je ne uspe dobiti dovolj. Večjo prepustnost zunanjih meja in hitrejši dostop prosilcev za azil do trga dela moramo zato nujno razumeti tudi kot reševanje nemškega, avstrijskega in francoskega gospodarstva. Tu pa se skriva še odgovor na naše izvorno vprašanje: zakaj so medijske hiše ta pojav opazile šele danes? Jasno, ker bo z ohlajanjem gospodarstva in sušenjem investicijskih tokov nujno prišlo zapiranje meja. Tega se nedvomno zavedata tudi Robert Golob in njegov minister Poklukar, ki že mesece zagovarja zaostritve tujske zakonodaje, ohranitev panelne ograje na meji in povečevanje nadzora. Ko bodo prišli prvi signali iz Nemčije, Avstrije ali Italije, da imajo kapitalisti tam dovolj delavcev, bo stari mehanizem izgonov, skupaj z nasiljem, kaosom in smrtmi, znova zaživel. Naši mediji s trenutno histerizacijo pridno pripravljajo politični teren, da bo Poklukar lahko prelomil koalicijske zaveze in te prakse brez težav spravil skozi državni zbor. Morda pa ti medijski cikli »migrantskih kriz« le niso zgolj stvar naključja.