Komentar / Gaza – zadnji odcep za pekel

Vlado Miheljak

20. 10. 2023  |  Mladina 42  |  Dva leva

»Neki Jud pride iz mogočne stavbe televizije in sreča sonarodnjaka, ta pa ga vpraša: ’Kaj si počel na TV?’ Mož mu odjeclja: ’K-k-konkuriral sem z-z-z-za s-s-s-spikerja.’ ’In ti je uspelo?’ nasmejano vpraša znanec. ’Nnnnnne, so s-s-sami a-a-anti-s-s-semiti.’«
—Judovska šala

»To so vojni zločini. Izvajajo usmerjene napade na civilno infrastrukturo, da bi moške, ženske in otroke odrezali od vode, elektrike in ogrevanja pred prihajajočo zimo. To je pravi teror.«
—Ursula von der Leyen pred dobrim letom o ruskih napadih na Ukrajino (Zrcalo tedna TVS, 15. 10. 2023)

»Obsodba izraelske vlade ni antisemitizem in podpora Palestincem ni podpora Hamasu.«
—Ameriška manekenka palestinskega rodu Gigi Hadid, ki so jo skupaj s sestro Bello v izraelskih vladnih sporočilih označili za sovražnico Izraela (N1, 16. 10. 2023)

Javnost je vznemirila izjava direktorja Frankfurtskega knjižnega sejma Juergena Boosa o »solidarnosti z Izraelom ter preložitev podelitve nagrade palestinski avtorici Adanii Šibli«.
—(STA, 17. 10. 2023)

»Varnost Izraela je nemški raison d’état (Staatsräson).«
—Olaf Scholz (Bundesregierung.de, 15. 10. 2023)

Torej, da ne bo spet nesporazuma. Med citati zgoraj je ena od duhovitih domislic iz zakladnice judovskih šal, ki so najbolj neprizanesljive prav na račun Judov. To kaže na tradicijo avtorefleksije v judovski kulturi, ki je sodobna izraelska politična stvarnost praktično že dolgo ne pozna več, ne prizna in ne dopusti. Ampak, O. K. Poboj, ki ga je uprizoril Hamas, je zavržno dejanje onkraj dileme in relativizacije. Vendar se tu težava ne konča, ampak šele začne. Noben, res prav noben moralni ali mednarodnopravni argument ne vzdrži, ko se država počez znaša nad prebivalstvom zaradi terorizma neke fatalistične skupine znotraj enklave. Tudi povračilni ukrepi v neselektivni obliki so terorizem. Državni terorizem. In jemanje talcev je vsekakor zavržno. A tudi Izrael nenehno jemlje talce; jih kaznuje. Kaj pa je drugega napoved izraelskega ministra za energetiko Izraela Kaca v uradni izjavi za javnost o onemogočanju dostave humanitarne pomoči, vode, elektrike, hrane? In za zdaj ta ministrova zločinska napoved drži.

Država, kjer so v vladi ljudje, kot je minister Kac, kot je minister Itamar Ben Gvir, ni demokratična država, ne glede na formalni ustroj sistema. In nikakor ne zasluži bianco podpore za svoje povračilne akcije. Nemška javnost in zlasti nemška politika tega nista zmožni reflektirati. Enostranski, pristranski odzivi ter sprenevedajoče in sramotno vedenje von der Leynove med obiskom v Izraelu je srhljivo in kaže na njeno značajsko izprijenost in odsotnost elementarne človeške sočutnosti. Pa ne sramoti samo Nemčije, ampak glede na položaj, ki ga zavzema, tudi združeno Evropo. Kar je v Ukrajini zločin, je za von der Leynovo neodtujljiva pravica Izraela!? Kancler Scholz je v kratki izjavi sam razkril, kje je »nemški problem«: varnost Izraela je nemški raison d’état. Manjka samo pripomba, da naj to stane, kolikor in kogar hoče. Dejansko gre za nemški zgodovinski Schuldgefühl. Nemci so zaradi zgodovinske hipoteke v primeru Izraela popolnoma neracionalni na vseh ravneh. Denimo, na knjižnem sejmu v Frankfurtu so se izognili podelitvi osvojene nagrade palestinski pisateljici Adanii Šibli. In celo Žižka so napadali zaradi njegovih še kako tehtnih provokacij. Na ulicah demokratične (!) Nemčije državljani ne smejo izražati podpore Palestini in prekinitvi vojne. V berlinskih šolah so prepovedali nošenje palestinskih rut!? A vsi ti odzivi politike in javnosti razkrivajo še večji problem. Namreč, dokler daješ bianco menico zaradi slabe vesti, zaradi občutka zgodovinske krivde, svoje antisemitske dediščine dejansko nisi do konca predelal. Ko preganjaš kritiko aktualnega nedemokratičnega Izraela, dejansko preganjaš latentnega antisemita v sebi. Pokroviteljski, zaščitniški odnos je sprevržena oblika predsodka, s katerim se spopadaš. To ne velja samo za Nemce, ampak za velik del Evrope od Francije do Baltika. Od Ukrajine in Poljske do južne Evrope. Nemški zgodovinski greh je v nekem mračnem času zgolj omogočil realizacijo stalnih protijudovskih sentimentov širom po Evropi. Aktualna podpora Izraelu in izraelska instrumentalizacija te podpore pripeljeta do perverznih novih konfiguracij. Tisti, ki nenehno teoretsko in praktično razkrivajo strukturni in vsakdanji antisemitizem, od filozofov, družboslovcev pa do manekenk, če hočete, so zaradi svoje kritike avtoritarne, nesenzibilne, militaristične politike izraelskega režima okvalificirani za antisemite, sovražnike Izraela; tisti, ki nenehno opletajo z judovsko zaroto, satanizacijo – denimo – Juda Sorosa; ki se spogledujejo s fašistoidnimi praksami v lastni zgodovini; ki imajo antisemitizem vpisan v DNK, so sedaj veliki prijatelji in podporniki Izraela. Zakaj? Ker jih fascinirajo njegove odločnost, avtoritarnost in militantnost.

A zakaj sodobna izraelska država izvaja in ponavlja genocidno in nasilno politiko, kakršno so Judje v zgodovini sami skusili? Psihološko zapleten mehanizem. Večji del obstoja se država Izrael obnaša kot pedofil, ki je neredko v preteklosti sam bil žrtev srhljive pedofilske zlorabe.

P. S. ZDA so v sredo vložile veto na predlog brazilske resolucije, ki obsoja Hamasove teroristične napade na Izrael, hkrati pa zahteva, da Izrael umakne poziv Palestincem, naj se iz severnega dela Gaze umaknejo na jug, da bi se tako preprečila humanitarna katastrofa. Kaj dodati k temu vetu vodilne države »demokratičnega sveta«?