Komentar / Tanzschule*

Vlado Miheljak

3. 11. 2023  |  Mladina 44  |  Dva leva

»Izjave raznih agitatorjev, od znanih likov ... do malih provincijskih prodajalcev sovraštva, so si tako podobne, da v načelu zadošča, da analiziramo samo govore enega od njih, pa že poznamo vse.«
— Theodor Adorno: Freudovska teorija in struktura fašistične propagande (1951)

Robert Golob je očitno nagnjen k samopoškodovanju. V zadnjih dneh se je dvakrat ustrelil v koleno. Namesto da bi izkoristil pravico do molka in ublažil nenehne neumnosti, ki jih počne, se je zapletel v prepire z Bobnarjevo in tako preusmeril pozornost od poziva k oboroževanju, verjetno najbolj spornega izpada Janeza Janše po Depali vasi. Poziv k orožju je bil tako psihopatsko nasičen, da se je na neki blagi način moral distancirati celo Anže Logar. Z nekoliko zamude so po prvih previdnih ocenah in izjavah zaostrili stališče tudi v NSi. Zato je Janša v pogovoru s Slakom na POP TV (26. 10. 2023) svoj izpad poskušal zelo pohlevno in defenzivno relativizirati, česar pri njem nismo ravno vajeni. Ampak O. K. Pozivanje k orožju je nevarno in zavržno. Golob je zato dobil enkratno priložnost, da preusmeri pozornost s kritike, ki jo mediji in javnost vse bolj usmerjajo vanj. K temu je treba prišteti še megakorupcijsko afero o kartelnem dogovarjanju, podkupovanju, mafijskem lobiranju na Darsu, ki je vedno bil in je še v posesti desne politike, saj ga upravljajo čisto politični, sicer pa absolutno nekvalificirani kadri. In tako se Golob, namesto da bi kot pogumni krojaček bratov Grimm pokončal poltretjo muho na en mah – Janšo, SDS in NSi – ustreli še v drugo koleno, ko izključi Paškovo in Pavšiča iz stranke. Človek, ki je bil menda zelo talentiran, saj da je preskakoval razrede in letnike šolanja, je očitno politično popolnoma nepismen in neuk. Obdan pa je s svetovalci in spin doktorji, ki so jamstvo za politični pogreb. Javnost se tako več ne sprašuje kaj veliko o Janševi psihopatski viziji oboroženega ljudstva in NSi-jevski »podjetniški iniciativi«, ampak se spet ukvarja z njim – z Golobom. Lahko bi rekli, da je Janšo iz nemogočega položaja izvlekel prav Golob. Najprej z Bobnarjevo, potem s Paškovo.

Ampak Janez ne bi bil Ivan, če ne bi medtem zakuhal že novega izpada, ki je Golobu in njegovi stranki dal ponovno možnost reagiranja in vračanja Janše in SDS v središče kritike. Odziv je bil spet popolnoma ponesrečen. Namreč, SDS je Slovenijo urbi et orbi polepila z debilnimi plakati s podobo Goloba s slušalkami na glavi, ko se je po veličastni zmagi, okužen s covidom, javil svojim privržencem v volilni štab ter z napisom »A še kdo pleše?« v slogu logotipa stranke Svoboda karikirala takratni Golobov nagovor privržencem. O. K. Res debilno. A odziv Svobode ni nič boljši. Napovedala je, da je to kraja »lastnine« logotipa ter grda manipulacija in da bo zato SDS tožila. Da s tako tožbo ne moreš uspeti, je jasno; da ne moreš doseči nobenega povratnega učinka, tudi. No, niso pa razkrili in razgalili tistega, kar je v tej propagandni akciji res problematično. Če sledimo usmeritvi na plakatu (www. prioritete.com), pridemo na spletno stran SDS in do interpretacije »prioritet« sedanje oblasti. Gre za tako imenovano dvopolno propagando. Denimo: na eni strani nepregledna kolona beguncev, na drugi srečna in urejena družina, s komentarjem finančnega ministra, da financiranje vseh želja ni finančno vzdržno; pa na eni strani parada ponosa, na drugi strani podoba prijetnega vzdušja v vrtcu ter komentar o ukinitvi subvencij za drugega otroka v vrtcu; in na eni strani nič evrov za nove vrtce in šole, po drugi strani 300.000 evrov za Inštitut za preučevanje enakosti spolov; pa nič evrov za negovalno bolnišnico v Mariboru in kar 10 milijonov evrov za »provizije, študije, analize, preučevanja spolov« ... In vselej je greh pripisan na konto Svobode, SD in Levice. O. K. Cenena in zavajajoča propaganda. A zadeva je hujša, kot se zdi na prvi pogled. Metoda nagovora izhaja naravnost iz arzenala nacistične propagande. Ta je nenehno polarizirala dobro in slabo, krepostno in sprevrženo, pogumno in preračunljivo ... To je bilo še zlasti vidno v nacistični filmski propagandi. Na primer v manj znanem in razvpitem igranem filmu Hitlerjunge Quex (1933), ki pa je morda najbolj propagandno dovršen igrani film iz obdobja nacizma. Okvir zgodbe je Berlin leta 1930. Heini Völker, z nadimkom Quex (aluzija na resničnega tragičnega junaka časa), tiskarski vajenec, sin brezposelnega komunista iz neurejenega okolja, na poti v tabor komunistične mladeži opazi na postaji in kasneje na vlaku, kako diametralno se razlikuje od nacistične mladeži (Hitlerjugend), ki prav tako potuje v svoj tabor v neposredni bližini. Mladi komunisti so sebični, razvratni, podivjani, mladi nacisti pa urejeni, solidarni, krepostni. Ta »evidentna« razlika ga postopoma privede, da prestopi med naciste. V zgodbi se izrisuje kontrast med lumpenproletarsko in nacionalno osmišljeno zavestjo, med duhom sebičnosti in duhom žrtvovanja, med nečastjo in častjo, med neodgovornostjo in odgovornostjo, med anarhijo in redom, razvratom in samokontrolo, seksualno pohotnostjo in plemenito vzdržnostjo … In ozadje plakatne akcije SDS je zvesto sledenje tej propagandni logiki. Prosto po Adornu, naš mali provincijski prodajalec sovraštva sledi velikim zgodovinskim vzorom.

Golob in njegova stranka, če želita preživeti, se bosta morala nehati spopadati z mlini na veter (in na eter, kot bi rekel komunikolog Slavko Splichal). Morala se bosta soočiti s svojo realno pozicijo in situacijo.

*še kdo pleše?