Vlado Miheljak

10. 11. 2023  |  Mladina 45  |  Dva leva

Komentar / Nebo nad Gazo

(in angeli pogube)

»Opazil sem, da niste omenili končanja okupacije.«
 »Prosil sem vas, da postavite le še eno vprašanje, to bi jih bilo že več. Hvala za vaš čas. Srečno.«
 — Nerezidenčni izraelski veleposlanik Ze’ev Boker, ki je za Slovenijo pristojen z Dunaja, je v pogovoru za MMC TVS že šesti dan po Hamasovem napadu dejansko razkril izraelski peklenski načrt (13. 10. 2023)

»V prejšnjem desetletju se je zgodilo. D o Sobotne priloge je prišla ekipa izraelskih diplomatov. Eden je prihajal z zunanjega ministrstva, dva sta prihajala z dunajskega veleposlaništva, ki ’pokriva’ tudi Slovenijo. Diplomat z Dunaja je po vljudni uverturi nastopil s konstatacijo, da je za Sobotno prilogo značilen antisemitizem. Da bi svojo osupljivo trditev podkrepil, je iz diplomatskega kovčka izvlekel zajeten dosje z odlomki besedil, ki so bila objavljena v Sobotni prilogi. ... V dosjeju, s katerim je opletal eden od izraelskih diplomatov, so bili zbrani odstavki o dogajanju v Gazi, objavljeni v Sobotni prilogi v drugem desetletju 21. stoletja. ...«
 — Ali Žerdin v Sobotni prilogi Dela o visokem izraelskem obisku v uredništvu časopisne hiše (4. 11. 2023)

»Ali res obstaja zlo in ljudje, ki so zares zli?«
— Dobri angel Damiel (Bruno Ganz) subtilno recitira Handkejeve verze v filmski mojstrovini Wima Wendersa Nebo nad Berlinom (1987)

Tudi pri nas smo, kot v večjem delu Evrope, te dni doživeli redek in izjemen naravni pojav, ki je intenzivno obarval nebo. Nemirno Sonce je proizvedlo tako imenovani severni sij. Tudi nad Gazo je že ves mesec nebo obarvano krvavo. A to ni naravni pojav, ampak delo človeškega zla. Žal z blagoslovom sprevržene politične Evrope in večjega dela »svobodnega sveta«. O. K., izhodiščno je bilo že vse neštetokrat povedano. Hamasov pokol je zavržno dejanje in izraelska država ima pravico do obrambe, do zavarovanja svoje varnosti. A tudi še tako intenzivna »pravična vojna« ne pozna in ne prizna pravičnih zločinov. Zločin je zločin, četudi ga povzročiš v imenu pravice. In Izrael včeraj, danes in tudi jutri izvaja zločine, ki jim v tem času ni para. V Ukrajini je prav tako velika klavnica, a civilisti niso cilj, ampak žrtve v omejenem deležu med pobitimi in ranjenimi. V Gazi ob sistematičnih napadih civilisti niso postranska škoda, ampak evidentno osrednji cilj napadov. In za to zločinsko raboto dobiva Izrael vso moralno, politično in vojaško podporo vodilne države »demokratičnega sveta«, evropska politika pa si sramežljivo zakriva oči, ušesa in usta.

Tako še enkrat kaže, da tudi zanjo ne veljajo dosledni standardi za primerljive situacije. Kar je denimo ruski zločin v Ukrajini, je izraelska sveta pravica do obrambe v Gazi ... Brez nepotrebne patetičnosti je treba dojeti, da sta obe aktualni vojni (v Ukrajini in Gazi), ne glede na to, kako se bosta iztekli, velik poraz Evrope in evropske ideje. Morda si bodo sčasoma na vojnih prizoriščih ljudje zalizali rane, pokopali mrtve, bolečina bo popustila, a združena Evropa s sebe ne bo sprala krvi, vonja smrti, sramote in krivde. Z redkimi izjemami (denimo Španija) sta odpovedali načelnost in avtonomnost večine posameznih članic združene Evrope, na čelu katere so najbolj zavržni vojni hujskači. Prva med njimi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Bilo je sicer nekaj kritik njenega ravnanja, pristranskosti, soliranja in legitimiranja izraelskega nasilja, a zares se ni zgodilo nič. Če odmislimo blago kritiko posameznih akterjev v sami komisiji in nekaj evroposlancev (med njimi, kot edinega iz Slovenije, Milana Brgleza), se ni zgodilo nič. Evroposlanci bolj čivkajo, kot lajajo, izraelska karavana zla gre dalje. Predvsem in pretežno nad nedolžne ljudi. Če kdo vendarle kaj poreče, ga aktualni fašistoidni in militantni (sic) Netanjahujev režim razglasi za antisemita. In zavezništva si ustvarja tudi z najbolj zavržnimi evropskimi politikami in politiki. Denimo v Sloveniji s tistimi, ki častijo in ob različnih komemoracijah polagajo cvetje in prižigajo sveče domobranstvu, ki je leta 1943 javno priseglo zvestobo Hitlerju. Če bi ekscelenca Ze’ev Boker, medtem ko na Dunaju sreba Kaffee mit Schlagsahne, malo poguglal, bi naletel denimo na pričevanja, kako so v noči z 11. na 12. september 1944 v hišo ljubljanske judovske družine Pollak prišli agenti te iste domobranske policije (torej vzorniki sedanjih največjih Netanjahujevih podpornikov, ki danes v Sloveniji izobešajo izraelske zastave v znak solidarnosti), njene člane aretirali in izročili Nemcem v sodnijsko-gestapovski zapor, od koder so jih poslali v Auschwitz in Mauthausen. Žrtve holokavsta se ob takih zavezništvih Netanjahujevega režima gotovo obračajo v grobu.

Wim Wenders je leta 1987, tik pred padcem železne zavese, posnel introvertirani, lirični film o angelih, ki sta se spustila z neba, kjer ne veljajo meje in prepreke, v takrat še razdeljeni Berlin. Imela sta zmožnost slišati tihe misli in čutenje ljudi. A ko se je angel Damien zaljubil v artistko – kje drugje kot na koncertu »berlinčana« Nicka Cava – se je moral odreči angelstvu in stopiti med smrtnike. Film je kljub melanholični poetiki izpričeval optimizem, vero v dobro in človeško. No, železna zavesa je kmalu nato res padla, a pregrade so še vedno in vse bolj prisotne. Denimo v Palestini. In z neba Gazo in celotno regijo motrijo neki drugi angeli. Kot kaže, sta prav Ismail Hanije in Bibi Netanjahu takšna angela zla, zlobe in pogube.

No, Wim Wenders pokaže, da odrasli ljudje angelov ne prepoznajo, ne vidijo, ne zaznajo. Otroci pač. Tudi in predvsem angele zla. In med pobitimi in ranjenimi Palestinci je daleč največ otrok. Tisti, ki se bodo izvlekli iz ruševin, ki bodo preživeli, večinoma ne bodo zrasli v mirovnike, ljudi dialoga in sožitja, ampak verjetno v še bolj neizprosne borce. Kaže, da je Netanjahujev režim v preteklih tednih zapravil še zadnjo priložnost za mir in sožitje med Palestinci in Judi vsaj v nedoločljivi bodočnosti, če že ne v realni prihodnosti.