Komentar /  Odrešilni grešni kozel?

Bernard Nežmah

17. 11. 2023  |  Mladina 46  |  Pamflet

V mesecu dni je Robert Golob iz absolutnega liderja vladajoče politike padel na dno. Javno mnenje, osrednji časniki in televizije, njegovi botri med medijskimi intelektualci, predsednica države - vsi so edini, da je njegovo vodenje vlade katastrofalno, da njegova koalicija ni v stanju izvesti nobene reforme. To, kar je poldrugo leto izpostavljala opozicijska SDS, različni sindikati in civilna gibanja, je zdaj splošni tenor.

V klasični parlamentarni državi je odgovor enostaven - vladajoča stranka skliče svoj svet in iz svojih vrst postavi novega premiera. Ne, ker bi mu nenadoma postala mrzka, ampak zaradi skrbi za svojo prihodnost. Z imenom novega voditelja se distancira od dosedanjega, se začne pripravljati na predčasne volitve in upa, da ob naslednjem glasovanju volivcev ne doživi totalnega poraza. Za ceno lastnega preživetja žrtvuje primusa.

V deželi strank z novimi obrazi ta mehanizem ne deluje. Gibanje Svoboda, ki je pred dvema letoma padlo z neba, nima ne programa ne vizije, ki ne bi bila podrejena absolutnemu voditelju. Nihče razen Goloba ne govori v njenem imenu. Pač, kdaj se oglasi njen poslanski vodja Borut Sajovic, a le tako, da ponovi besede svojega vodje. Sicer pa: kdo naj zamenja Goloba? - Minister Marjan Šarec, ki so ga ne dolgo tega šele kooptirali v stranko, potem ko je s svojo doživel volilni fiasko? Minister in podpredsednik stranke Matej Arčon, katerega edina vsebina je, da nastopa kot premierova senca? Ne gre, Golob je nenadomestljiv v svoji jati. On in njegovih 40 poslancev je še vedno daleč najmočnejša grupacija v parlamentu, ki prinese vsak poskus konstruktivne nezaupnice z novim mandatarjem. Zanjo bi potrebovali glasove obeh opozicijskih strank, ki pa bi vsekakor raje izbrale predčasne volitve.

Imamo torej paradoks, da je najbolj črteni politik trdno v vladnem sedlu. Od kod potem te orkestralne zahteve po njegovem odstopu? Te prihajajo v imenu prihodnosti Antijanša koalicij. Če bo aktualna vlada vztrajala, bo iz dneva v dan rastla moč opozicije, ki ji zmaga na naslednjih volitvah pada v roke.

Medtem ko v tradicionalnih parlamentarizmih odločitve o zamenjavi ministrskega predsednika izhajajo iz samoohranitvenega premisleka posamezne stranke, na Slovenskem izvirajo iz Antijanša strank, skupin in gibanj.

Zaplet je podoben kot v starem Rimu, kjer senatorji niso vedeli, kako se znebiti Cezarja, ki je začel ravnati kot absolutni vladar. Njegovi včerajšnji prijatelji - od Bruta, Kaske in Kasija naprej, so kot edino pot videli kolektivni uboj cesarja, a ne kot atentat, temveč kot skupno dejanje skupine senatorjev v imenu rešitve demokracije. Seveda pa je razlika krucialna, zakaj v slovenski politiki ni Bruta. Nihče v vladajoči koaliciji ni besedno udaril po Golobu. Ne le iz vrst Svobode, tudi med prvaki Levice in SD ni nikogar, ki bi ga ošvrknil tako kot predsednica Pirc Musarjeva. Od začetka 2022, ko je medijski stroj začel graditi podobo sončnega kralja, so tedanji voditelji Luka Mesec, Tanja Fajon, Alenka Bratušek, Marjan Šarec in njihov aparat imeli v mislih eno samo stvar - z nobeno besedo ne škodovati liku nastajajočega voditelja. In po dveh letih so se navadili molčati. In tako jim preostane le upanje, da Golob sam odstopi. Da se javi kot grešni kozel, ki bo odrešil druščino vladajočih.

Toda, ali je problem aktualnega vladanja res premier osebno? Če vlada ni izpeljala nobene smiselne reforme, potem velja, da jo tudi partnerici SD in Levica nista izpeljali. Predvsem pa vladnih odločitev ne sprejema premier, temveč ministrski zbor. Rezultat vladanja ni Golobov neuspeh, temveč neuspeh celotne vlade.

No, vmes je premier odstopil in predal poveljujoče mesto podpredsedniku Luki Mescu. Napovedal je namreč svoj odhod na operacijo kile. Na Kitajskem je to dovolj; ko javijo, da je minister zbolel, je to le evfemizem za njegov odhod. Je Slovenija Kitajska?

Ad hoc premier Mesec nam je še kot minister prinesel kulturo obveznega službenega štempljanja. Nekaj, kar je veljalo kot relikt partijskih časov, ko ni bilo prvenstveno to, kaj zaposleni naredi, ampak koliko ur bo preživel v službi, je postavljeno kot nov model delovanja. Dobesedno v takratni maniri - režim ni mišljen za te, ki so si ga izmislili: za poslance, ministre in druge izjemnike, ampak za preostale množice. Tako Levica ob podpori partneric. A ta projekt ni kar tako: nad potencialne kršitelje bodo poslali pol stotnije inšpektorjev, podjetja pa bodo primorana angažirati dodatno administracijo. Ko je v sedemdesetih sociolog Josip Županov proučeval jugoslovansko politiko, ki je na deset let zamenjevala ustavo z njenimi podrejenimi zakoni, je izračunal milijardne stroške aparata, ki se je ukvarjal samo s kozmetično pretvorbo enega sistema v drugega. Pod Mescem torej gospodarski impulz s štempljanjem.

A kritike Golobu, da ni izvedel ničesar, so zavajajoče. Kot ključno potezo je napovedal in izvedel kadrovsko rekonstitucijo vrha nacionalne televizije. Zdaj, da je depolitizirana.

Zadnjo nedeljo berem v le Mondu, da je evropski komisar za zunanjo politiko Josep Borell javil medijem, da je Evropska komisija obsodila Hamas, ker uporablja civiliste in bolnišnice za živi ščit, obenem pa pozvala izraelsko vlado k zadržanim vojaškim akcijam, da bi obvarovali življenja civilistov. Spletna stran RTV SLO pa je njegov poziv prenesla: Visoki predstavnik EU Borell je pozval k takojšnji prekinitvi spopadov na območju Gaze, da bi omogočili evakuacijo bolnišničnih pacientov (…) „V tem kontekstu pozivamo Izrael, naj izvaja maksimalno zadržanost, da zagotovi zaščito civilistov.“ -??? Njegovo obsodbo Hamasa je javna televizija preprosto izpustila. Komercialna POP TV komisarjevih besed ni cenzurirala.