Komentar / Preživetena stopnja

Bernard Nežmah

10. 11. 2023  |  Mladina 45  |  Pamflet

Predsednik vlade Robert Golob je pred prazniki napovedal, da bo drastično skrčil število ministrstev na sedem ali pa vsaj na ducat. Deloval je resno in tako odločno, da ga sploh ni zanimalo, kaj o njegovem namenu mislita koalicijska partnerja. Povedal je, da je to edina rešitev učinkovitega vladnega delovanja po apokaliptični vodni ujmi. Dober teden kasneje pa je v identičnem razpoloženju povedal, da ne bo nobenih sprememb v delovanju vlade, da torej števila ministrov ne bo skrčil.

Ni prvič, da je nonšalantno opustil to, kar je še maloprej razglašal za program administracije. Še več, njegov prepoznavni stil vladanja je lahkotnost, s katero se odreka svojih javno izrečenih postopkov. Takega premiera ne pomnimo, ne v času demokracije ne pod vladavino komunistične partije! Je postal vrtavka, za katero lahko napovemo samo to, da vse, kar danes izreče, lahko jutri zavrže? Nikakor, v eni točki je stabilen. Vseskozi ponavlja, da je državo odrešil Janševe vlade, da je poslednji branik pred opozicijo. In udejanjil je najbolj enostavni politični credo: Slovenija je in bo demokratična, samo če na volitvah ne zmaga koalicija pod vodstvom SDS.

Kdo bi rekel, pa saj spet živimo v mentaliteti partijske Jugoslavije, ki je prepovedovala vse stranke razen zveze komunistov. Nikakor, zdaj smo na boljšem - opozicija je dovoljena, njeni politiki lahko prosto nastopajo v parlamentu in pred mediji, samo zmagati na volitvah in prevzeti vlade ne smejo.

Seveda, imajo tudi časopise in medije oziroma del medijskega spektra objavlja tudi do vlade in premiera kritične in zajedljive novinarske prispevke. Toda to stanje, kot kažejo stvari, nima več absolutne prihodnosti. Vladajoče Gibanje Svoboda je v parlamentu ustanovilo posebno komisijo, ki ima eno samo točko: preiskava financiranja medijev, ki jih je ocenila za podpornike SDS. Njena odkritja prinašajo zgražanja nad shemo, po kateri so državna podjetja in zasebna podjetja, ki so zmagala na javnih razpisih za proračunski denar, potem oglaševala v teh medijih.

Na videz preganjanje rabote SDS, toda kaj si misliti o sodišču, ki bi za gospodarski kriminal obsojala le podjetnike ene same stranke, vseh preostalih pa ne bi obravnavala? Jasno - politični apartheid. Od parlamentarne komisije bi torej pričakovali, da naredi revizijski pregled vseh oglaševanj državnih podjetij in ministrstev in to v vseh medijih v obdobju vsaj dveh minulih vlad - Šarčeve in Janševe. Komisija vladajoče koalicije, ki se ne ukvarja s stvarjo samo - politična podpora medijem prek oglaševanja -, ampak preiskuje le početja političnih tekmecev, je po svoji naravi protidemokratična!

Toda to ni osamljen primer. Ko je pod prejšnjim vodstvom vodstvo RTV SLO prosila vlado za finančno pomoč ob velikem minusu, jo je premier Golob odločno zavrnil, češ, da pod takratnim vodstvom nacionalka ne dobi niti beliča. Zdaj pa je nov vrh nacionalne televizije naslovil na isto mesto enako prošnjo za odrešitev desetmilijonske izgube. Bo torej predsednik vlade ravnal v enaki sistemski drži ali pa bo državno pomoč povezal z izbranim televizijskim vrhom? Po medijih se je medtem razširila vest, da v poslovnem programu osrednje teve hiše za leto 2024 ni več oddaje Kaj dogaja. Vest, ki je vodstvo RTV SLO ni jadrno demantiralo. Torej trgovina - izgine satirična oddaja, ki izdatno smeši početje predsednika vlade, ta pa potem dobrohotno dodeli proračunske milijone???

Vmes pa je parlament sprejel zakon o tujcih, po katerem za urejeni status družinskih članov tujih delavcev ni več zahtevano znanje slovenskega jezika na ravni A1, ampak zadošča že preživetvena raven. Ob dnevu reformacije je kulturna ministrica Asta Vrečko vzneseno pripovedovala o Primožu Trubarju, ki je dvignil slovenščino na visoko knjižno raven, zdaj pa je pozabila protestirati proti zakonu, ki od novega prebivalstva ne terja niti osnovnega poznavanja slovenskega jezika. Ne samo ona, tudi SAZU se ni oglasil v obrambo nacionalnega jezika. Podobno vladne službe, ki terjajo od medijskih korporacij Google et consortes, da v svojih aplikacijah predvidijo SLO varianto, a do vladajoče koalicije so ponižno ustrežljive. Toda ta zloglasni zakon ni padel z neba, državni svetniki so ga z veliko večino zavrnili, tako da je moral še v drugo skupščinsko glasovanje. Je medtem nacionalka predvajala kakšno okroglo mizo na to tremo? Nak, tudi dnevni časopisi to temo ignorirajo.

Predvsem pa je reč unikum. V uradnih klasifikacijah jezikovnih kompetenc v EU poznajo natančne lestvice A in B ravni, preživetvena stopnja je izum Golobove koalicije. Resorni minister, pravijo, da bo ta, ki bo določil, kako se bo merila mikro sposobnost izražanja in razumevanja jezika. Jezikoslovci, slavisti, slovenisti in njihove fakultete so iz odločanja odstranjeni. Še ena avtoritarna samovolja vlade.

Pogled v prihodnost. Kako bodo tujci, ki prihajajo iz druge poloble in pripadajo drugim veram ter poznajo drugačne običaje, navade in zakone, živeli v Sloveniji? Če ne boš sposoben brati slovensko, potem ne boš poznal niti zakonov niti pravil obnašanja in komuniciranja, ki veljajo v novi domovini. Vnaprej obsojen na geto in medkulturne konflikte! Namesto principa vključevanja tujcev v družbo lansira Golobova koalicija prihodnost izključevanja in getoizacijo.

Znanje jezika je peklensko pomembno, celo v taboriščih smrti. Boris Pahor v znameniti Nekropoli opisuje bridko usodo številnih Italijanov, ki so se po letu 1943 znašli v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Ker so v večini govorili le italijansko in niso razumeli nemščine, sploh niso vedeli, kaj od njih zahtevajo in jim ukazujejo taboriščni kapoti. Že neznanje jezika jim je podvojilo taboriščni pekel.