Komentar / Novi pismonoša

Vlado Miheljak

1. 12. 2023  |  Mladina 48  |  Dva leva

»Tukaj počiva nekdo, ki ga ni več.«
— Epitaf iz kultnega stripa Alan Ford

Nikakor ni bilo enostavno prevzeti vodenja države po Janševem razdejanju. Še zlasti, če zmagovalci niso želeli s sanacijo izpeljati še večjega. Tega so se zavedali skoraj vsi – razen samega Goloba. No, sam nisem bil med tistimi, ki bi verjeli, da lahko Golobu zares uspe, torej da vzpostavi dolgoročno stabilno in po demokratičnih standardih sprejemljivo vladavino. Sem pa verjel, da bo tokrat do točke, v kakršni je ta čas še vodilna stranka, preteklo precej več časa kot je na primer pri Cerarju. Najprej zaradi silnega povolilnega šoka Janše, ki je bil za zmago na volitvah in ohranjanje oblasti pripravljen zastaviti prav vse. Ne samo da je skrajno spolariziral in zanetil sovraštvo doma, ampak je tudi razprodajal ugled države v Evropi in svetu. Slovenija je bila dolga poosamosvojitvena leta, kot so ji pokroviteljsko delili komplimente, najboljša učenka, v zadnjem Janševem mandatu pa je prešla v klub evropskih spak (na čelu z Madžarsko in Poljsko), ki imajo probleme z Evropo in s katerimi ima še zlasti probleme Evropa. No, dejansko pa Evropa že dolgo ni več merilo. Celo za tiste, ki smo verjeli v njeno posvečeno mesto in misijo.

Po eni strani kljub vsem grožnjam ni pripravljena ali zmožna storiti ničesar, razen morda kakšnega odtegnjenega centa subvencij, proti najhujšim kršiteljicam človekovih pravic in pravnega reda. Po drugi strani se je zlomila in zatajila vsa svoja proklamirana načela v primeru Ukrajine in še bolj v primeru Gaze oziroma Palestine. Vsekakor je bilo pričakovati, da bo Slovenija dalj časa nekako znosno krmarila tudi zato, ker je bil pouk, kaj pomeni (Janševa) avtoritarna in samodržna vladavina, tokrat bolj intenziven in boleč kot dvakrat prej. A vnovič se je potrdilo, da imajo volivci slab spomin za politične izkušnje.

Javnomnenjske napovedi sicer za Goloba, Svobodo in koalicijo res niso dobre. Pravzaprav so uničujoče. A panika je morda prevelika. Dovolj dolgo sem se ukvarjal z javnim mnenjem in analizo trendov, da v samih številkah ne vidim neizogibne realizacije kataklizmičnih napovedi. Namreč, onkraj grozljivih ocen je spregledano, da Janša s svojim modelom države in družbe nagovarja vseskozi enak, nesporno manjšinski delež potencialnih volivcev in volivk. Drastično pa se povečuje obseg t. i. neopredeljenih. Kar pa ne zagotavlja Janši mirnega čakanja na volitve. Volilna teorija pozna termin kritične volitve (critical elections/ realignment), ki predpostavlja primere volitev, ko pride do dolgoročno stabilne preorientacije volilnih preferenc, kar posledično povzroči premeščanje moči in strankarsko pregrupacijo. Kritične volitve predpostavljajo drastičen dvig politične mobilizacije, s tendenco k reideologizaciji politike in strank in posledičnim reformam institucij. Ključni pa so lomi v volilnem vedenju, saj naj bi od petine do kar tretjine volivcev zamenjalo stranko oziroma predvsem metapolitično orientacijo. No, ta čas najmočnejše stranke, to je »stranko neopredeljenih«, Janša vsekakor ne more neposredno nagovoriti. Prav zato ključna dilema in uganka ni vprašanje, ali se lahko Golob pobere, ampak kaj pomeni fenomen Logar. Kajti če ne more Janša zarezati v ta čas neopredeljene, ima vsaj načelno to možnost Logar. Ali igra Logar svojo igro ali igro koga drugega, niti ni pomembno. Pomembni so učinki. Tako kot je zastavljena Platforma, lahko vsaj en, tisti najmanj artikulirani del gmote neopredeljenih privabi v svoj okvir. In s tem razširi nabor potencialnih volivcev desnega bloka. To se je videlo ob finalnem soočenju v predsedniški tekmi, ko je kljub porazu nagovoril bistveno več volivcev in volivk, kot jih je sposoben nagovoriti Janša s svojimi sedanjimi partnerji. Kaj Logar dejansko misli in načrtuje, ni pomembno. Pomembnejše je vprašanje, kakšne načrte ima ali nima z njim njegov »supervizor«. Če se bo Logar približal točki, ko bi ogrožal njegov primat, ga bo ugasnil, kot je svoj čas Viranta. A vsekakor bi Janša edino skupaj z Logarjem (ter ob skromnem prispevku NSi) lahko dosegel parlamentarno večino. Ob predpostavljeni nizki volilni udeležbi! Zato je recept za nadaljnje deponiranje Janše v opoziciji sila enostaven: pripeljati čim več volivcev na volišča. A najenostavnejši recepti so vedno najtežje uresničljivi. Kdo, s kom nagovarja in vabi volivce? Namreč, Golobov politični kredit je izrabljen. Kot politični naturščik ima gromozanske luknje v političnih konceptih in tehnologiji vladanja. Zapolniti jih poskuša s prišepetovalci, ki pa mu dejansko trasirajo pot na smetišče politične zgodovine. V prvi vrsti Vukovićeva in Črnčec. A tudi če bi Golob sprevidel, da ima slabe sekundante, je sedaj prepozno. In tu nastane problem. Gibanje Svoboda je le še drobna sekta Golobu slepo lojalnih poslancev in poslank. Nedavno glasovanje in repasaž glasovanja o socialnih transferjih v državnem zboru sta verjetno odgnala še zadnje razsodne volivce.

Kaj pa koalicijski partnerji? Levica sicer kolikor toliko solidno vodi resorna ministrstva, a za to plačuje ceno v kopnenju podpore lastnega volilnega telesa in tudi sicer ni narejena za vodilno stranko koalicije. SD je v precepu. Fajonova je zavozila zunanjo politiko in stranko, saj večji del tradicionalnih volivcev socialdemokratov takšne politike (do Ukrajine in zlasti do Izraela) ne podpira. Alternativa, ki se nakazuje in o kateri se namiguje, je Matjaž Han. No, če Han prevzame krmilo stranke, se bodo zdele vse prigode s Pahorjem in Fajonovo kot majhne nadloge. Han bi zabil še zadnje žeblje v krsto socialdemokratske identitete stranke SD.

Kaj torej preostane?

Saj mi je skoraj nerodno zapisati. A prej ali slej bo treba poiskati ažurnejšega pismonošo. Goloba pismonošo? Pisma, vsaj dokler niso odprta, so vedno obet upanja.