Komentar / Razposajeni december

Vlado Miheljak

8. 12. 2023  |  Mladina 49  |  Dva leva

»Priznanje Palestine trenutno ne bi zagotovilo varnosti, najprej moramo doseči stalno premirje.«
— Tanja Fajon na odprtem zasedanju Varnostnega sveta ZN postavlja priznanje v čas, ki morda nikoli ne bo prišel

»Če so bili v prejšnji vladi, ne pomeni, da so bili slabi ljudje.«
— Matjaž Han nakaže perspektivo rdeče-črne koalicije, ki bi bila pisana na kožo Hanu kot ministru za energetiko in čistilstvo ter še bolj Snežiču kot ministru za finance (TVS, 4. 12. 2023)

Če nekako rekapituliramo akcijski projekt levosredinske koalicije, osredinjene okrog Golobove Svobode, s katerim se je naskakovala in uspešno spodnesla vladavina JJ, bi lahko program strnili v štiri točke. Najprej saniranje dediščine klientelistične, mafijsko strukturirane in prepredene avtoritarnopopulistične vladavine Janševega režima. Nato povrnitev mednarodnega statusa in podobe Slovenije v mednarodnih odnosih. Še posebej pa zdravstveno reformo, z motivom ohranjanja in krepitve koncepta javnega zdravstva. In ne nazadnje, razrešitev zapletenega kadrovskega in upravljavskega gordijskega vozla javne RTV.

Kaj od tega je bilo realizirano? Še največ iz prve točke. To, kar imamo sedaj, vsem madežem navkljub, ni primerljivo z avtoritarnimi principi in praksami Janševega režima. Vsi pritiski in sankcije zaradi neposlušnosti Bobnarjeve in Lindava in sploh policije so zavržni, a v svoji sli po maščevanju odstavljena ministrica pretirava, ko reče, da je sedaj še hujše, kot je bilo pod Janšo. Res je, Janša gotovo ni pritiskal na ministra Hojsa in generalnega direktorja policije Olaja. Ker mu ni bilo treba. Ker sta sama dojela, kaj od njiju pričakuje. A kakorkoli. Sedaj policija množično in sistematično ne legitimira, razganja in sankcionira državljanov in državljank, ki niso v prekršku, kot so to počeli v Janševem mandatu. Je pa po drugi strani res, da je morda populizem Golobove vlade še hujši, kot je bil populizem Janševe. Na primer, za bizarno in pregrešno drago domislico vojaškega resničnostnega šova ni čutil posledic obrambni minister Šarec, ampak edina iz molčeče poslanske skupine Svobode, ki se je upala javno oglasiti – Mojca Šetinc Pašek. Ko je v poročilo preiskovalne komisije vnesla še ugotovitev Möderndorferjeve komisije iz prejšnje legislature, da je bila aktualna premierova partnerka v času, ko Golob »še ni obstajal«, vsaj »mula«, če ne kaj več v mafijskoposlovnem omrežju premetenih fantov, ki so bili »na ti« z Janševim režimom, si je dokončno prislužila izključitev iz stranke. A ko so ondan osrednjo praznično smreko na Prešernovem trgu prestolnice poimenovali Tina, so presegli vse dosedanje populistične bizarnosti. Prav vseeno je, kdo se je tega spomnil, ali mestna oblast ali kabinet. Sam premier je pred tisočglavo množico ponosno opazoval prižiganje praznične smreke Tine. Odurno!

Na mednarodnem prizorišču pa je Fajonova popolnoma zavozila slovensko zunanjepolitično iniciativo. Tako glede Ukrajine kot – še bolj – glede Gaze, Palestine in Izraela. Od nekdanje konstatacije (še kot evropske poslanke), da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje Palestine, do sedanje, da morajo pred priznanjem doseči trajno in zavezujoče premirje (ki ga v preteklih 75 letih niso!), leze v vse večja protislovja in nedoslednosti. Ob lahkotnih floskulah zaradi elementarne nevednosti ne pomisli, da je ključni problem priznanja, tudi in predvsem definiranje ozemlja in meja države. Je to dejansko stanje, ki bi legitimiralo okupacijo palestinskih ozemelj, ali pa je to stanje pred letom 1967, v katero Izrael še naslednjih 75 let ne bo privolil? Sočasno pa v primeru Ukrajine ministrica ugotavlja, da si bomo »kot članica VS prizadevali za pravičen in trajen mir v Ukrajini, ki bo temeljil na ponovni vzpostavitvi ozemeljske celovitosti Ukrajine« (TVS 4. 12. 2023).

No, najtežja naloga je in ostaja zdravstvena reforma, kjer vsaj en del zdravstvene stroke sabotira ukrepe za optimizacijo javnega zdravstva, po drugi strani pa vlada sama ignorira pobude civilne iniciative (Glas ljudstva) ... Skratka, samoplačniški recept za polom.

In ne nazadnje javna RTV. Javna radiotelevizija je srebrnina slovenske (medijske) kulture, ki pa je že dolgo nihče ne polira. Nenehno sta ogrožena programski in kadrovski potencial ter avtonomija. Rešitev je težka, a hkrati sila enostavna. Magična beseda je financiranje. Financiranje ne reši nobenega vsebinskega vprašanja programske in kadrovske narave, odloča pa o tem, ali lahko hiša deluje po avtonomnih in strokovnih načelih ali pač po diktatu in pričakovanjih politike. Nobena oblast doslej ni bila pripravljena umakniti (dolgih) rok nad javno hišo. Če bi z novelo zakona fiksirali proračun glede na realne finančne potrebe sprejetega programa in produkcije in nato usklajevanje naročnine vezali na rast življenjskih stroškov, bi bilo jasno sproti in v perspektivi, na kaj lahko brez izsiljevanj zavod računa in kaj lahko načrtuje za vnaprej. Tako denimo ne bi bilo dileme, ali bomo razen »krvavogovejih« muzik lahko gledali tudi kaj bolj veganskega, da ne rečem kulturnega. Morda bi se celo zgodil čudež, ki je na nacionalki že bil, ter bi spet našli termin in (zanemarljiva!) sredstva za oddaje, kot je bila Rončelova Izza odra. Paradoks: Rončela v teh dneh lahko gledamo v ekskluzivnih terminih na kultnem glasbenem kanalu Mezzo, ki je »worldwide« referenca (v 80 deželah sveta!) za klasično glasbo, jazz in ples, z desetinami milijonov gledalcev. Že dolgo pa ne več tudi na nacionalki. Nad tem bi se moralo tudi in predvsem zamisliti resorno (tj. kulturno) ministrstvo, ki je skrbnik javnega zavoda in interesa naročnikov.

Modra oblast na vrhuncu moči ureja in prireja zakonodajo z mislijo na preživetje v času, ko bo nekdo drug dobil moč in mandat upravljanja države in podsistemov.