Komentar / Vojna svetov

Vlado Miheljak

29. 12. 2023  |  Mladina 52  |  Dva leva

Na tiskovni konferenci po njihovih nastopih pred diplomati je vse tri slovenske voditeljice [Natašo Pirc Musar, Tanjo Fajon, Urško Klakočar Zupančič, op. a.] doletelo novinarsko vprašanje o tem, kako neki naj v Sloveniji obravnavamo Izrael po njegovem početju v Gazi, namreč ali še zmeraj kot demokratično državo. Vse tri so sprva povesile pogled, nato pa so se le zbrale in v en glas odgovorile, da izraelskih ljudi ne gre enačiti z izraelskim režimom. Pri tem so še enkrat tudi obsodile Hamasov napad na Izrael, predsednica države pa je dejala, kako da »ni mogoče razumeti, da narod, ki je zaradi holokavsta tako trpel v drugi svetovni vojni, sedaj praktično isto počne svojim sosedom«.
— Poročilo s tradicionalnega posveta slovenske diplomacije na Brdu pri Kranju (Večer, 17. 12. 2023)

Lahko zlo, ko se enkrat iztrga iz okovov, spet vkleneš? Lahko, ampak težko. Pravzaprav zelo težko. Je približno tako kot spravljati zobno pasto, ki si jo iztisnil, nazaj v tubo. Tako približno je na Bližnjem vzhodu. No, zlo ima nešteto podob. In tudi v Sveti deželi ni črno-bele zgodbe o dobrem in slabem, o storilcu in žrtvi. Storilec je obenem žrtev in žrtev je storilec. Žrtev tuje sile in še prej žrtev lastnega režima.

Nataša Pirc Musar je v predvolilnem spopadu in ob inavguraciji napovedala, da bo (drugače od Pahorja) več govorila, se opredeljevala, in bili smo jako zadovoljni. No, danes se zdi, da to niti ni najboljša zamisel. Kot pravnica ima preveč lukenj v rabi pojmovnika. Tako je mladim zamejcem rekla, da je njihova domovina Italija! Očitno predsednica republike ne loči med domovino in državo. A še huje je. Ne loči med režimom in ljudstvom, naslovnim narodom, če hočete. Namreč, ponovno se je zapletla na tradicionalnem predbožičnem posvetu slovenske diplomacije na Brdu pri Kranju. Najprej so vse tri voditeljice ritualno obsojale Hamas pa streljale splošne floskule, da ljudi ne gre enačiti z režimom. Potem je sledil predsedničin salto mortale! Češ, kako da »ni mogoče razumeti, da narod, ki je zaradi holokavsta tako trpel v drugi svetovni vojni, sedaj praktično isto počne svojim sosedom«. Kako? Za strašne poboje, pokole in genocid, ki jih pred očmi svetovne javnosti in z blagoslovom zahodnega (našega!) zavezništva, v Gazi izvaja izraelska država, predsednica, podobno kot zunanja ministrica, ne upa ali noče obsoditi neposredno režima, pač pa obsoja narod!? Se zaveda svojih besed? Nikoli ni mogoče in dopustno režima, režimov enačiti z ljudstvom, narodom, državljani. Tudi ko in če dobiva režim legitimiteto ljudstva, volivcev, je ta fascinacija praviloma zaigrana. Alibi za preživetje. Tako so jo v nekem zgodovinskem trenutku zaigrali Nemci, ki so dobro vedeli, da – kot je svojčas ugotavljal Adorno – Jud ni hudič iz nacistične propagande, hkrati pa niti vodja ni poosebljeno dobro. Podobno je v vseh deželah samodržcev in tudi režimih kolektivnega populizma. In če že govorimo o Izraelu, potem bi morali nevedno predsednico njeni svetovalci podučiti, da je sodobni Izrael visoko segmentirana in diferencirana ter predvsem globoko razklana družba in država. Kar pomeni, da sta med ortodoksnimi judovskimi fundamentalisti in laičnimi, prosvetljenimi Judi zid in razdalja, veliko višja in večja od psihološke in vrednotne razdalje med ortodoksnimi judovskimi fundamentalisti in palestinskimi islamisti. Morda bi predsednica morala za domačo nalogo pogledati kaj drugega kot propagandne filme à la Top Gun, ki je menda njen najljubši film in ga vedno znova gleda. Očitno se je nalepila na najbolj cenena sporočila, ki vejejo iz sicer obrtno solidno izdelanega filma Ridleyjevega brata Tonyja Scotta. Mimogrede, ameriška vojska je v premiernem obdobju filma (1986) postavljala kabine rekrutnih centrov kar pred ameriške kinodvorane. In Scott sploh ni bil prvi kandidat za režiserja. John Carpenter in drugi režiserji so uvideli ceneno propagandno noto filma in cinično zavrnili sodelovanje. Top Gun je spomenik estetiziranemu militarizmu reaganovske Amerike.

Hja, morda pa bi si morala predsednica namesto ničkolikega ogleda filma Top Gun ogledati dokumentarni film legendarnega Daniela Cohn-Bendita Wir sind alle deutsche Juden (2021). Cohn-Bendit je bil eden od najbolj izpostavljenih študentskih liderjev v pariški pomladi 1968. Glasen, jezičen, navdušen – pač Rdeči Dany (Dany le Rouge). Ker je bil apatrid ( judovski starši so leta 1933 pred nacizmom pobegnili iz Berlina v Francijo), so ga zaradi izpostavljene vloge v protestih (najprej francoski komunisti!) označili za »nemškega anarhista«, kar je v javnosti spodbudilo protinemške in protijudovske sentimente, nakar so ga francoske oblasti pregnale v Nemčijo in ga tako za daljši čas pasivizirale. Kasneje se je, podobno kot Joschka Fischer iz »fundija« prelevil v »realosa«, šel v mainstreamovsko politiko in bil izpostavljen evroposlanec zelenih. Do judovstva je imel vselej ambivalenten, do Izraela kritičen odnos (»Nisem niti sionist, niti antisionist, sem asionist,« je svojčas razlagal). Kot tak je šel pred dvema letoma v spremstvu filmske ekipe v Izrael iskat svojo izgubljeno judovsko identiteto. Ni je našel, čeprav do judovstva kot družinske travme ni ravnodušen. Je pa v dokumentarcu prikazal vsa protislovja, razcepljenost sodobnega Izraela. Izrael ni eden, Izraela sta (vsaj) dva. Eden tak, kot ga vidi antisemitsko oko, drugi (morda celo večinski) pa izostrenega uma, kulture in omike, poln kritične refleksije, kakršno najdemo v takem obsegu redkokje v Evropi.

V sklepni misli se je ob svoji še večji zmedi okrog lastne judovske identitete po ponovnem obisku Izraela spomnil besed pokojne mame: »Dany, če boš iskal svoje judovstvo, nikakor ne hodi v Izrael, tam ga ne boš našel!«