Komentar / Čas je zdaj

N'toko

5. 1. 2024  |  Mladina 1  |  Žive meje

Nekoliko presenetljivo je, da smo v letu zgodovinsko nizke brezposelnosti doživeli tako malo delavskih štrajkov. Bilo je nekaj protestov in nekaj kratkih opozorilnih stavk v javnem sektorju, a večjih zaostritev ni bilo. Celo konec decembra, ko je zaradi potrošniške mrzlice v številnih panogah pogajalski položaj delavcev najboljši, so se opogumili le delavci v trgovinski verigi Tuš. Ali nam gre tako zelo dobro, da na zahteve po boljših delovnih razmerah ne pomislimo? So šefi zaradi pomanjkanja delavcev že sami tako zelo zvišali plače, da nam sploh ni treba protestirati? Ali pa smo zgolj tako slabo organizirani, da ne zmoremo izkoristiti zgodovinskega trenutka nizke brezposelnosti, da bi si izborili boljši položaj?

Ko poslušamo govore evropskih ekonomistov, politikov in poslovnežev, ne more biti dosti dvoma o njihovih namenih z nami – vsi enoglasno ponavljajo, da je v Evropi delo predrago, da smo zaradi tega postali manj konkurenčni na svetovnem trgu in da nas prehitevajo azijske države … »V Evropi je globoko zasidrana miselnost 35-urnega delovnika. Veliko držav je, kjer se je to skoraj privzelo kot nekakšen standard. Te stvari bi morali sprostiti, tako da bi zelo nagrajevali tiste zaposlene, ki bi želeli delati več … Pričakoval bi, da se naredi reforma trga dela, ki bo motivirala podaljšanje delovnika za tiste delavce, ki bodo ocenili, da jim to prinaša prednost in da je to zanje vrednejše od prostega časa …« je dilemo za časnik Delo nedavno povzel ekonomist Črt Kostevc. Podjetniki moledujejo države za reforme trga dela, vse rešitve pa vidijo v smeri bolj fleksibilnega dela, daljših delovnikov in kasnejšega upokojevanja. Če jim ne bi hudo pomanjkanje delovne sile onemogočalo zaostritev razmer, bi to že zdavnaj naredili in sklepamo lahko, da trenutna zmerna rast plač za politike pomeni le kupovanje miru v času, ko čakajo na trenutek, ugodnejši za večje napade na delavske pravice.

Šefi pa seveda tudi v vmesnem času ne počivajo. Kadar nimajo možnosti za neposredno rezanje plač ali odpuščanje, si stroške dela zmanjšujejo drugače. Prva metoda, ki nam pri tem pride na misel, je seveda avtomatizacija – zamenjava delavcev s stroji. Zagotovo ni naključje, da smo ravno v času zgodovinsko nizke brezposelnosti priča maničnemu vlaganju v umetno inteligenco in obsesivno digitalizacijo v vseh panogah. Lastniki podjetij so do zdaj odlašali z dragimi in zahtevnimi tehnološkimi inovacijami, ker so imeli na voljo dovolj poceni dela, danes pa se jim s tem vse bolj mudi. Tudi ni naključje, da ravno zdaj postajajo zamisli o vsemogočnem pohodu samoučečih se robotov vsesplošen kulturni fenomen. Čeprav je takšna robotizacija v večini panog še zelo oddaljena znanstvena fantastika, je spekter samovozečih se tovornjakov in robotskih natakarjev že danes koristno orodje za ustrahovanje delavcev. »Nikar si ne mislite, da ste varni! Če boste zahtevali preveč, bom podjetje digitaliziral!«

Čeprav je avtomatizacija za večino šefov za zdaj le stvar sanjske prihodnosti, že danes lahko uporabljajo druge metode »optimizacije« delovnih procesov. Prav v diskontni živilski prodaji na drobno lahko to vidimo od blizu: delavk niso zamenjale avtomatske blagajne, pač pa so podjetja z reorganizacijo dela iz njih naredila robote. Delavka mora zjutraj speči kruh, nato upravljati blagajno, ko je manj prometa, mora vmes zlagati izdelke na police, pospravljati in opravljati druge naloge, ves čas pa ji v slušalke prihajajo nova navodila … Tako so čez dan izbrisani vsi morebitni trenutki mirovanja in sprostitve. Pri tem se ji nakopiči še veliko »neuradnih ur« – v službi mora biti že pred štempljanjem, pospravlja in šteje denar še po koncu šihta. Ko bi takšno intenzivnost dela pokazali prodajalkam izpred 20 let, bi te mislile, da jim kažete posnetke iz kake azijske tovarne, kamor delavske pravice še niso prišle. Evropa očitno v nekaterih panogah le postaja konkurenčna z bolj garaškim Vzhodom.

Inovatorji na področju diskontne prodaje na drobno s tem delajo veliko uslugo kapitalu na drugih področjih. Ne le da lahko podobne metode posnemajo druga podjetja, ampak posredno delajo tudi njihove delavce cenejše, s tem ko jim nižajo ceno »osnovne košarice dobrin«. Vse tiste neplačane ure in skrajno izčrpavajoče delo prodajalk v diskontnih verigah tako posredno prispevajo k nižji ceni dela drugod. Paradoksalno se kupna moč delavskega razreda ohranja le tako, da na drugi strani nakupovalnih polic nekdo dela za manj in s tem ohranja nizko ceno izdelkov. Seveda pa to ni preprečilo podjetjem, da bi v času inflacije izkoristila splošen trend rasti cen, da bi nesorazmerno povečala svoje dobičke z večjimi maržami.

Zadnja, morda najaktualnejša metoda zniževanja stroškov dela v času nizke brezposelnosti pa je uvoz tujih delavcev. Ti imajo sicer na papirju pravice do enakih delavskih standardov kot vsi drugi, ker pa so zaposleni prek posrednikov in odvisni od njih za vizume, pri čemer nimajo sindikalnega zastopstva, jih šefi v praksi lahko bistveno bolj izkoriščajo. Tako v zadnjem času poteka prav evforično iskanje kadrov iz Filipinov, Indije, Nepala in drugih držav po logiki »če že ne moremo domačih delavcev prisiliti v azijske standarde, lahko vsaj poskusimo z azijskimi delavci …« In na njih že danes preizkušajo nove, čedalje brutalnejše metode izkoriščanja.

Vse to so poteze, ki so jih ubirali kapitalisti v času, ko je bilo služb na pretek in pogajalski položaj delavcev razmeroma dober. Medtem ko so se sindikati izgubljali v birokratskih labirintih neskončnega usklajevanja z vlado, so oni pridno pripravljali teren. Resda jim vlada ni izpolnila vseh želja, toda kaj nas čaka, ko bo dejansko nastopila napovedana »ohladitev gospodarstva«? Na voljo bodo imeli boljše metode discipliniranja dela, zahtevnejše norme, kratkotrajnejše pogodbe, več avtomatizacije in večjo rezervno armado nesindikaliziranih delavcev … Kaj točno pa smo si v tem »ugodnem« obdobju izborili mi? Lahko pri vseh novih obremenitvah na delovnih mestih štejemo majhne povišice plač, ki komaj sledijo inflaciji, za velike zmage? In če je že v današnjih razmerah težko kaj izpogajati, kako bo šele v kriznih časih? Zato si velja vzeti delavke Tuša za zgled in se vprašati, kaj še čakamo. Zakaj sindikati še niso pripravili splošne stavke? Zakaj se zdaj ne podpisujejo nove kolektivne pogodbe? In zakaj ne marširamo k menedžerjem s svojimi zahtevami? Časa, da si izborimo boljše delovne razmere, verjetno ni več veliko.