Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 1  |  Pamflet

Komentar / Resnično brezpravje

Od preganjanja novinarske kritike predsednika vlade, vojnega reporterstva do plač sodnikov in šivilj

Urednik drugega programa nacionalke Rajko Gerič je izkušen televizijec, ki je pred četrt stoletja ustvaril prispevek o pregrešno dragem nakupu vladnega letala, ki si ga je omislil premier Janez Drnovšek. A po tem razkritju ga v času popolne vladavine LDS niso odstavili.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 1  |  Pamflet

Urednik drugega programa nacionalke Rajko Gerič je izkušen televizijec, ki je pred četrt stoletja ustvaril prispevek o pregrešno dragem nakupu vladnega letala, ki si ga je omislil premier Janez Drnovšek. A po tem razkritju ga v času popolne vladavine LDS niso odstavili.

Ko je oktobra aktualni premier Robert Golob v Odmevih izrekel, da se je z vrhom nacionalke dogovoril, da bodo javno televizijo skupaj očistili janšistov, je predsednika vlade kazensko ovadil. To je nedopustno politično obračunavanje s posamezniki, ki se jih etiketira na podlagi neke arbitrarne oznake, za katero ni nobene realne osnove, sploh ko nekdo s pozicije moči napoveduje čiščenje javnega zavoda. In rezultat? Je ovadbo obravnavalo tožilstvo? Jo je procesuiralo ali z argumenti ovrglo? Nič, pač pa je vodstvo nacionalke odgovornega urednika odstavilo tako, da ga je poslalo na čakanje. Gesta zastraševanja, kaj se ti primeri, če si drzneš predsednika vlade prijeti za besedo. Društvo novinarjev, ki se je ob posegih vlade v novinarske hiše ostro odzvalo, tokrat molči. Ko vrši čistko stranka Svobode, je to očitno prispevek k širjenju demokracije.

Na Frankfurtskem knjižnem sejmu je razburil del nemške javnosti filozof Slavoj Žižek, ki je primerjal teroristične postopke gibanja Hamas s početjem izraelske vlade. Intelektualno je bil dosleden, saj je med seboj enačil podobne geste nasilja. Toda reakcija nemških krogov je razumljiva. V Hamburgu imajo spominski park z grobnico 36.918 žrtev. Konec junija 1943 so angleški in ameriški bombniki izvršili najbolj destruktivno bombardiranje v evropski zgodovini. Na mesto, ki ni bilo vojaški center nacizma, so v enem tednu zmetali več bomb, kot jih je nemška Luftwaffe v celi vojni odvrgla na angleška mesta. Ko je bilo mesto že opustošeno, so sedmi dan poslali še val bombnikov, ki so z napalm bombami pokončali v enem dnevu 30 tisoč civilistov, ki so se scvrli na asfaltu in po zakloniščih. Je bil to vojni zločin zaveznikov? Nemška javnost je ta masaker po vojni sprejela kot žalostni memorialni dan in sprejela še svojo krivdo - civilisti, ki se niso uprli nacističnim grozodejstvom v okupirani Evropi, so prejeli kazen za svojo inertnost. Zavezniki so kajpak bombardiranje opravičevali v imenu višje ideje, da bodo z uničevanjem nemških mest spodkopali militaristični duh nacistov in jih prisilili k predaji in končanju vojne.

Če bi zdaj nemško javno mnenje sprejelo pogled, da je sistematično pobijanje civilistov katerekoli vojaške sile nedopusten vojni zločin, bi se vsenemška odgovornost za nacizem hitro razblinila. Tudi Churchill in Roosevelt sta vršila vojne zločine nad nemškim civilnim prebivalstvom!!?

Za stanje duha v Nemčiji je dobrodejno, da so Žižkov enačaj o primerjanju zločinskih dejanj vzeli kot provokacijo.

Vojne so vsekakor čas grozot, ki eliminirajo pravice in življenja slehernikov. Zato imajo v njih posebno vlogo mediji, ki pa se hitro postavijo na pravo stran in poročajo o junaštvu svojih ter barbarstvu drugih. Eno najboljših knjig in časopisnih poročil je napisal novinar George Orwell, danes bolj znan kot avtor romanov Živalska farma in 1984. Kot simpatizer republikancev je v španski državljanski vojni poročal o vojnih dogodkih. Seveda o zločinih frankistov, toda ni zatiskal oči niti pred terorjem anarhistov, trockistov in komunistov; kar je videl in doživel, je popisal v knjigi Poklon Kataloniji. Čeprav takrat levičar in pisatelj ni bil propagandist, zanimalo ga je, kaj se v resnici dogaja v vojni.

Ko slovenska nacionalka na spletnih straneh običajno poroča o vojni v Gazi, večinoma prinaša vesti o izraelski vojski, ki sistematično pobija Palestince. Zadnji dan minulega leta je objavila vest, da so izraelske sile v zadnjih 24 urah v Gazi ubile 150 ljudi in jih 286 ranile, po poročilih tamkajšnjega ministrstva za zdravje. Imamo torej poročilo o vojni, ki navaja agresorja, ki pobija civiliste, niti z eno besedo pa ne omeni vojske Hamasa. Da ne bomo krivični, si poglejmo, kako istega dne poročata francoski le Monde in angleški the Guardian. Tako angleški kot francoski časnik navajata število mrtvih civilistov, toda oba poročata o vojaških spopadih izraelske vojske in Hamasa ter pri navajanju palestinskega ministrstva za zdravje zapišeta, da je pod nadzorom Hamasa. Trpka vojna poročila, ki pa niso pisana kot antiizraelska propaganda. Pri čemer seveda ne izpustita empatije do nedolžnih žrtev in sta tudi zgrožena nad grozljivim uničenjem palestinskih domov in ljudi.

Obstaja pač krucialna razlika med našimi sentimenti in poročanjem o dogodkih na bojiščih. Če izhajamo le iz prvih, potem dobimo propagando namesto objektivnega novinarskega poročanja.

V Sloveniji imamo ta hip lahkotnejše vsebine. Sodniki so se odločili za stavko, ker jim vlada ni dvignila plač in ignorira razsodbo Ustavnega sodišča. Pravijo, da je to udarec po vladavini prava. V tej državi so imele vse vlade na vesti serijo ustavnih odločb, ki jih niso udejanile. Toda zdajšnji položaj je strukturno edinstven. Sindikati in poklicne skupine vseh vrst se pogajajo in demonstrirajo zoper vlado, ker jim ta odmerja nepravične in pravno nesprejemljive višine plač. Poklicni vojaki celo tožijo državo zaradi neizplačanih delov plač, ki kršijo zakonite pogodbe. Toda o nepravičnih plačah je samo v enem primeru odločilo ustavno sodišče, samo o plačah sodnikov. Po logiki stvari bi pričakovali, da bo najvišja sodna instanca presojala vse prizadete poklice. A stanje stvari je - da so zanjo sodniki privilegirana skupina.

Zadnje čase često slišimo o veliki vrednoti, kot je solidarnost. Sodniki terjajo za tisočaka višje plače, kot jih imajo sedaj. Te dni so mediji prinesli žalostne usode tekstilnih delavk podjetja Mure. Te niso dobile nobenih povišic, namesto tega so ostale celo brez zasluženih plač. Pač iz denarne mase podjetja so jim nakazali po 3 evre. Tu ni sodnikov, ki bi brezpravje odpravili s sodbo, ki bi jim dodelila zakonsko zasluženo plačo. Tu se solidarnost in pravna država končata.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.