Grega Repovž

8. 1. 2024  |  Uvodnik

Ženska

Morali bi slaviti ta leta. Nikoli v zgodovini človeštva namreč ni bilo še toliko ljudi svobodnih v spolnosti in svobodnih pri odločanju o njej. Pri tem pa ne govorimo o skupnosti LGBT in njeni vse večji enakopravnosti, ampak o svobodi žensk. Naj se namreč zdijo ženska svoboda in enakopravnost ter seksualna svoboda tako logične za današnji čas, res veliki premiki pri pravicah žensk v zahodnih demokracijah potekajo šele zadnje desetletje z vzpostavljanjem spolne nedotakljivosti. Kaj vse je bilo tolerirano, o čem vse se ni govorilo, kaj vse je postalo nedopustno šele v zadnjem desetletju – in to v zahodnem svetu, ki se sicer s svojim liberalnim odnosom in človekovimi pravicami hvali že od konca druge svetovne vojne. K temu so prispevale kvote, k temu je izjemno močno prispeval #jaztudi, k temu je prispevala nova finančna in družbena moč žensk, k temu je prispeval boj skupnosti LGBT za lastno svobodo, ki pa je hkrati širil tudi pravice žensk.

A ni razloga za slavje: danes je namreč na novo postavljena ženska – njena nova samozavest, njena nova svoboda, njena nova družbena moč – tudi temeljni vir nezadovoljstva tradicionalnega moškega, cerkvenih organizacij in zlasti pomembnega dela političnega prostora, nova moč in neodvisnost ženske sta danes gorivo rasti skrajno desnih strank. Ta nova opolnomočena ženska je namreč zamajala tradicionalni položaj moškega – in sicer prav v spolnosti, zapeljevanju, dvorjenju, sesula je dolgoletni hierarhični odnos in s tem položaj moškega. Novi položaj ženske del zahodne moške populacije namreč frustrira, čuti nemoč in izgubljen družbeni položaj. Te frustracije so neupravičene, zavržne. Ta nezmožnost sprejeti novo enakopravnost, pravice in moč žensk – tudi v spolnosti – pa je danes ideološko polje, na to individualno frustracijo igrajo skrajni politiki. Kaj pa je temeljna obljuba, ki jo skrajne politike obljubljajo moškim? Vrnitev v pretekli čas. To je namreč temeljna vsebina besedne zveze »tradicionalna družina« ali »tradicionalne vrednote«, ki jo danes tolikokrat izrekajo skrajni politiki. Kaj pa je tisto, kar je bilo drugače v tradicionalni družini? Kaj je temeljna razlika? Pač položaj ženske v njej. In to je točno tisto, kar ta besedna zveza zahteva: da se ženska vrne v »tradicionalni položaj«. Edino, kar se je v ustroju družine namreč res začelo spreminjati, je položaj ženske v njej, njena moč.

Moškim se je namreč položaj tudi v spolnosti in zapeljevanju – namenoma uporabljamo to nežno besedo – temeljno spremenil zaradi novega družbenega položaja ženske. Seksologinja dr. Gabriela Simetinger v intervjuju v tej številki Mladine navaja ameriško raziskavo, ki je pokazala, da se ženske, ki pristanejo v družbi na visokem položaju in pridobijo družbeno moč, emancipirajo tudi v spolnem vedenju, in jih ne obremenjujejo več spolna prepričanja, ki narekujejo, kako naj bi se kot ženske vedle. Večjo ko imajo družbeno moč, pogosteje menjavajo spolne partnerje, več si privoščijo v spolnosti, imajo več priložnostnega seksa, kjer lahko bolje izrazijo sebe in se ne nujno prilagajajo drugemu.

Spolnost je danes politično vprašanje. Zgodovina človeštva in njegove spolnosti pa je dejansko zgodovina upravljanja ženske in še zdaleč ne toliko moške spolnosti. Zato si je tako pomembno zapomniti in imeti pred očmi že omenjeno besedno zvezo »tradicionalna družina«. Spolne vloge, hierarhija med spoloma so pač družbeni konstrukt, proizvod stoletne moči moškega v družbi. Boj za »tradicionalno družino« sicer danes poteka prek napadov na svobodo skupnosti LGBT, tudi migranti domnevno ogrožajo to »tradicionalno družino«, a vse to so le navidezni sovražniki. »Tradicionalno družino« je zamajal zgolj drugačen položaj ženske v družbi, spolnosti in odnosih.

**Komentar (uvodnik) z naslovom Ženska lahko preberete v posebni številki Mladine POŽELENJE, ki predstavlja zgodovino spolnosti**