Komentar / Evro
Evropska unija danes in jutri brez evra politično ne more več preživeti. Morda pa se z njim ekonomsko lahko reši.
Obletnice evra se vrstijo druga za drugo, polne političnega navdušenja, pa tudi ekonomske skepse. Leta 2023 smo imeli petindvajsetletnico delovanja ECB, leto kasneje praznujemo enako obletnico njegove uvedbe kot knjižnega denarja. Čez tri leta, 1. januarja 2027, nas čaka slavje ob rojstvu gotovinskega evra. Nesporno pomeni vse troje edinstven politično-ekonomski eksperiment EU. Evro je danes osrednje orodje njene politične legitimnosti, ekonomsko pa je vseskozi problematičen projekt. Spočet je bil v kaotičnih političnih in ekonomskih razmerah po prelomnem letu 1989. Enoten trg in skupen denar sta bila logična celota monetarne in ekonomske unije (EMU) in hkrati hotena politična rešitev. Toda polno lahko zaživita šele v povezavi s fiskalno in politično unijo. Tega pa EU do danes še ni zagotovila. Zato je evro ekonomsko brez ustreznih političnih predpostavk in hkrati politični projekt brez ekonomskih temeljev. Obstal je na pol poti med denarnim funkcionalizmom in politično suverenostjo. Enigma denarja izhaja iz njegove družbene in ne menjalne vsebine. Pomeni dolg, zadolženost pa določa pripadnost določeni skupnosti. Evro živi, ker sta denar in suverenost dve plati iste medalje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Obletnice evra se vrstijo druga za drugo, polne političnega navdušenja, pa tudi ekonomske skepse. Leta 2023 smo imeli petindvajsetletnico delovanja ECB, leto kasneje praznujemo enako obletnico njegove uvedbe kot knjižnega denarja. Čez tri leta, 1. januarja 2027, nas čaka slavje ob rojstvu gotovinskega evra. Nesporno pomeni vse troje edinstven politično-ekonomski eksperiment EU. Evro je danes osrednje orodje njene politične legitimnosti, ekonomsko pa je vseskozi problematičen projekt. Spočet je bil v kaotičnih političnih in ekonomskih razmerah po prelomnem letu 1989. Enoten trg in skupen denar sta bila logična celota monetarne in ekonomske unije (EMU) in hkrati hotena politična rešitev. Toda polno lahko zaživita šele v povezavi s fiskalno in politično unijo. Tega pa EU do danes še ni zagotovila. Zato je evro ekonomsko brez ustreznih političnih predpostavk in hkrati politični projekt brez ekonomskih temeljev. Obstal je na pol poti med denarnim funkcionalizmom in politično suverenostjo. Enigma denarja izhaja iz njegove družbene in ne menjalne vsebine. Pomeni dolg, zadolženost pa določa pripadnost določeni skupnosti. Evro živi, ker sta denar in suverenost dve plati iste medalje.
Danes vemo o usodi evra domala vse. Največkrat slišimo, da je uspel kot politični projekt, da pa ni upravičil ekonomskih pričakovanj. Izhodiščna kozmopolitska ideja evropskega združevanja naj bi pomenila jamstvo povojnega političnega miru. EU smo vedno dojemali kot model različnosti, odprtosti, vključenosti, regulirano tržno gospodarstvo s prerazdelitveno socialno državo. Dejansko pa je ta evropocentrična predstava zgrajena na pogorišču manj bleščečega evropskega nacionalizma in kolonializma, rasizma in travmatičnega holokavsta. Izhodiščna ideja politične unije Zahodne Evrope je hitro propadla, prevladal je pragmatizem postopnih ekonomskih korakov. Ekonomska soodvisnost odpira vrata politične povezanosti, gre za proces, manj za konsistenten sistem. Toda skupni trg in svoboda trgovanja sta hitro trčila ob pregrade stabilnosti deviznih tečajev nacionalnih valut, naraščajoče inflacije in fiskalne krize držav. Kaotična osemdeseta so se leta 1989 končala s padcem Berlinskega zidu, leta 1990 z združitvijo Nemčije in 1991 s kolapsom velike Sovjetske zveze. Leto kasneje je EU v prelomnem trenutku svojega obstoja oznanila novo Maastrichtsko pogodbo. V njenem jedru je prenovljena ideja enotnega trga in uvedba evra kot skupne evropske valute. Nova dvojna EMU je temeljila na prenovljeni doktrini ekonomskega neoliberalizma in novi politični geografiji postsocialistične Evrope.
Evro je torej spočet v nedrju političnega preloma in ekonomske krize. Pomeni iskanje rešitve evropskega projekta, morda bolj njegove stabilizacije kot odrešujočega napredka. Od samega začetka je bilo jasno, da evro ne izpolnjuje slavnih Mundellovih ekonomskih kriterijev monetarne unije (1961). Če v EMU centraliziramo monetarne ukrepe in odpravimo različnost obrestnih mer in tečajev nacionalnih držav, morajo asimetrične šoke blažiti fiskalni transferji, plače in mobilnost dela in kapitala. Toda EU je fiskalno odgovornost prepustila državam, mobilnost kapitala zasebnim trgom, plačne razlike in zamejena mobilnost delovne sile pa so postale politično eksploziven element konkurenčnosti. Martin Feldstein je v Foreign Affairs leta 1997 preroško zapisal, da bo uresničitev EMU ekonomsko destabilizirala in celo politično ogrozila obstoj EU. Dejansko evro ni pogoj za delovanje skupnega evropskega trga, kar dokazujeta dotedanji razvoj EU in sistem vezanih deviznih tečajev (ERM). Namesto konvergence je s širitvijo novih članic v prvem desetletju obstoja prinesel razvojno divergenco in zadnje desetletje tudi dolgoročno stagnacijo gospodarstva EU. V kriznem obdobju 2010–2014 je zaradi sistemskih pomanjkljivosti evrsko območje makroekonomsko manj prilagodljivo in bolj neučinkovito v primerjavi z ZDA in Kitajsko kot globalnima konkurentkama. Skratka, evro ni postal rešitelj evropskega gospodarstva.
Očitno evropski voditelji ekonomske prednosti evra vidijo drugače, kot odgovor na nestabilne razmere v devetdesetih letih in nov legitimen korak k želeni politični združitvi. Evro seveda ne more nadomestiti upravljavskih zadreg odločanja in demokratičnega primanjkljaja v EU, ne more zapolniti drugih institucionalnih pomanjkljivosti, zlasti fiskalne unije. ZDA legitimnost federalne vlade od Hamiltona dalje zapolnjujejo z zadolževanjem, akumulirani federalni dolg je ekonomski cement njene politične legitimnosti. EU te možnosti nima, politično se ji je odrekla. Zagotovo še danes širitev EU stopnjuje slabosti EMU, evro pa ostaja priročen krivec teh nedoslednosti. Lažje se je evru odreči kot pa stopiti na pot izgradnje dopolnilnih institucionalnih unij – bančne in finančne, fiskalne in politične. Iz kamna rešitve se zato hitro spreminja v kamen spotike.
Leta 2012 je tretjina BDP EU v državah, ki so bile na robu finančnega zloma, moralni hazard pri prevzemanju tveganj je grozil z razpadom unije. Odločitev, da ECB rešuje EU za vsako ceno, je privedla do vrste sistemskih rešitev. Dobili smo skupen finančni mehanizem zadolževanja, bolj razvojno usmerjene fiskalne transferje, strožji bančni nadzor. Očitno obstaja prostor za postopno integriranje EU in sinhronizacijo anticikličnih politik, za približevanje idealom monetarne unije. Politično je lažje prodati centralizacijo EU, če gre za skupne javne cilje (podnebne spremembe, zelene investicije, varnostna politika …). Fiskalna in monetarna kredibilnost je tu temelj politične legitimnosti. In evro je v trilemi paraliziranja EU, izhoda iz nje ali večje integracije priročna rešitev. Kot kolo integracije ne sme mirovati, sicer bo EU izgubila ravnotežje. Zato EU danes in jutri brez evra politično ne more več preživeti. Morda pa se z njim ekonomsko le reši.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.