Komentar / Dežela dveh bontonov

Vlado Miheljak

19. 1. 2024  |  Mladina 3  |  Dva leva

Osnovni bonton nam nalaga, da se na povabila odzovemo in se dogodkov udeležimo ali pa udeležbo opravičimo.
— Vojko Volk, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, o neodzivu dela politike na vabilo izraelskega veleposlaništva na projekcijo filma o pokolu, ki ga je izpeljal Hamas (STA, 10. 1. 2024)

Pozivamo vse kulturne ustvarjalke in ustvarjalce, da prekinejo sodelovanje z Mini Teatrom, slovensko judovsko skupnost pa, da se distancira in obsodi sionistični režim ter vse, ki z njim sodelujejo, MOL in MK pa naj prekineta morebitno financiranje obeh institucij.
— »Samoorganizirani protestniki_ce« gibanja Ustavimo genocid so zahtevali pogrom proti Mini teatru

Hamas in palestinsko vodstvo poziva k izpustitvi vseh talcev, ki jih je Hamas zajel 7. oktobra, in prenehanju uporabe civilistov za živi ščit, Izrael pa ne bi smel ogrožati življenj palestinskih civilistov. Izrael bi tudi moral obljubiti priznanje države Palestine, Palestinci bi morali priznati Izrael, mednarodno skupnost pa Waltl prosi, naj začne sestavljati nov Marshallov načrt za Bližnji vzhod.
 — Direktor Mini teatra Robert Waltl meni, da je mirovna pobuda edina rešitev, ki lahko privede do konca vojne (STA, 10. 1. 2024)

V času, ko izraelska okupacija izvaja vsakodnevno bombardiranje, obstreljuje bolnice, izobraževalne in verske institucije, ne moremo dopustiti, da ta ista tvorba v Sloveniji organizira propagandni dogodek za izbranke in izbrance iz vrst slovenskega političnega predstavništva in novinarstva.
— »Samoorganizirani protestniki_ce« so pred Mini teatrom prebrali izjavo, v kateri so izraelsko državo zreducirali na tvorbo

Uf, mi pa res ne potrebujemo »mednarodne pomoči«. Smo sami sebi največja nadloga. Vedno zgrabimo bika na napačnem koncu. Začenši pri Tanji Fajon, Nataši Pirc Musar in politiki nasploh.

A zmedena ni samo politika, ampak tudi civilna družba. Podobno, kot je bila že pred slabima dvema letoma po napadu Rusije na Ukrajino, ko so se stara zavezništva lomila in se oblikovale nove »nenačelne koalicije«. Sedaj se zgodba očitno ponavlja na plečih nesrečnih Palestincev. Slovenska politična matrica je praviloma črno-bela. Če je eden slab, je drugi gotovo dober. Če je Rusija slaba, je na drugi strani Ukrajina brez izvirnega greha. In obratno. In če je Izrael nasilen in fatalističen, je druga stran brezmadežna. In še enkrat obratno. To se je videlo tudi pred dnevi na Križevniški. Najprej z anonimno mazaško akcijo (risanjem svastike na vrata Judovskega kulturnega centra), sedaj še bolj z negiranjem države, ki naj bi priznala drugo državo. Dodatno in povrhu pa še z nestrpnim pozivom k linču Mini teatra zaradi sicer nepremišljenega, a k sreči v zadnjem trenutku odpovedanega gostoljubja izraelskemu veleposlaništvu za propagandni happening. Waltlova izjava o vojni je vsekakor zadostna, čeprav ne v celoti dosledna. Tako zahteva od Palestine priznanje Izraela (kar je seveda prav) od Izraela pa zahteva zgolj »obljubo« priznanja Palestine. In Izrael ne »ogroža« palestinskih civilistov, kot se je izrazil, ampak veliko več. Jih načrtno strada, preganja in zavestno masakrira. Ampak O. K. Biti Jud v svetu je te dni nadvse kočljiva, nehvaležna pozicija. Kajti latentni antisemitizem v nekaterih skupinah podpornikov Palestine spominja na čas študentskega gibanja ’68 v Parizu, Berlinu in drugod. Pod vtisom tako imenovane šestdnevne vojne (1967) so takrat radikalni nemški novolevičarji skandirali Shalom gleich Napalm, vodilna članica Frakcije rdeče armade (RAF) Ulrike Meinhof pa je šla še dlje in opravičevala poboj izraelskih športnikov na olimpijadi v Münchnu 1972! ...

Kaj torej ni jasno nekaterim mladcem in mladenkam, protestirajočim pred Mini teatrom? Najprej, priznanje in rešpektiranje mora biti vzajemno. Ne moreš zahtevati priznanja Palestine in hkrati države Izrael reducirati na »tvorbo«. In potem pričakovati, da bo »tvorba« Izrael priznala, da Palestina ni zgolj »tvorba«, ampak država. Vsekakor pa je sprevržen poziv k »linču«, blokadi, osamitvi Mini teatra, ne glede na to, ali se komu zdijo stališča spiritusa agensa Mini teatra in Judovskega kulturnega centra sprejemljiva ali ne.

V demokratični družbi nima nihče pravice zahtevati opredeljevanja umetnikov, znanstvenikov, športnikov in slehernikov. To lahko zahtevamo le od političnih predstavnikov ljudstva. Dvomim sicer, a morda je Ana Netrebko navdušena nad Putinom. Pa kaj? Po kakšnem moralnem, političnem kriteriju lahko kdo zahteva, da se kritično opredeli, distancira, in jo izloča? V demokratični družbi takšnega instrumenta lojalnosti in politične korektnosti ni mogoče utemeljiti.

A bolj kot podobe mladcev in mladenk z zakritimi obrazi (!?) in dvojnimi merili na Križevniški zbuja skrb nedoslednost slovenske politike. Ko (državni sekretar!) Vojko Volk govori o »osnovnem bontonu«, pozablja, da celo diplomatski bonton ne prenese dvojnih meril. Ne more veljati en standard za Katalonce, drugi za kosovske Albance, eden za Ruse, drugi za Izraelce ... Sam sem odločno proti kakršnemukoli obračunavanju s posamezniki zaradi grehov režimov dežel, v katerih živijo ali iz katerih izhajajo, a če že veljajo izločitvena merila in načela bojkota za Ruse, bi morala veljati tudi Izraelce. Pač, če je že iracionalno in zavržno, naj bo vsaj dosledno.

A Vojko Volk pravi, da »Slovenija želi ohraniti poln dialog z judovsko skupnostjo in z državo Izrael, ker želimo prispevati h končanju spopadov in k miru za vse na Bližnjem vzhodu. Pri tem ne izključujemo nikogar, ker izključevanje in zavračanje dialoga ne vodi k rešitvam in k miru. Lahko pa povzroči nove rane in odpira pot k spodbujanju antisemitizma, kar odločno zavračamo.« O. K., razumemo, kaj hoče povedati. Ampak naj Vojko Volk to razloži onemu Vojku Volku, ki diametralno nasprotno, strastno, navijaško in izključevalno nasprotuje mirovnim pobudam in dialogu v ukrajinsko- ruski vojni.