Komentar / Krivolovci

Vlado Miheljak

26. 1. 2024  |  Mladina 4  |  Dva leva

»Ne bomo počivali, dokler ne bo zadoščeno pravici, da vsi ljudje, Izraelci in Palestinci, med reko in morjem lahko živijo v miru in svobodi.«
— Laburistični poslanec Andy McDonald na propalestinskem shodu v Londonu

»’V prihodnosti mora država Izrael nadzorovati celotno območje od reke do morja … Varnostni nadzor nad celotnim ozemljem zahodno od reke Jordan je nujen pogoj, ki je v nasprotju z idejo o palestinski suverenosti,’ poroča britanski BBC.«
— Netanjahu poda svojo interpretacijo geopolitične krilatice od reke do morja (STA, 19. 1. 2024)

»Po medijih me (Robert Waltl, op. a.) znova vlačite po zobeh, blatite in obtožujete levičarskega antisemitizma, ker sem na svojem FB objavila slogan v podporo krvavečemu palestinskemu ljudstvu (njihov slogan): ’From the river to sea, Palestine will be free.’ Ob tem pa hinavsko interpretirate in manipulirate javnost, češ da slogan ne kliče k neodvisni palestinski državi, pač pa k izbrisu Izraela. Za nameček pa mi pokroviteljsko svetujete, naj v bodoče uporabim slogan: ’From the river to sea, all people must be safe and free.’«
— Tudi poslanka Nataša Sukič streljala v napačno tarčo (Večer, 18. 1. 2024)

»Tudi jaz včasih dobivam sporočila v stilu ’Ubili ste našega Gospoda Jezusa Kristusa’. Še danes.«
— Robert Waltl, direktor Judovskega kulturnega centra in predsednik Liberalne judovske skupnosti v pogovoru z Markom Crnkovičem (Večer 6. 1. 2024)

Če odmislimo paradoks pomena in zaslug storilca za to, da je šele izdani in na križ pribiti Jezus postal odrešenik, seveda ostaja dilema, komu pripisati krivdo; koga poimenovati. Morda jo najbolje pojasni judovska šala iz tridesetih let prejšnjega stoletja v Nemčiji. Torej, mali David kliče prijateljico Helgo, naj se pride z njim žogat na dvorišče. Pa mu Helga skozi okno žalostno odgovori: »Mami pravi, da se ne smem žogati s tabo, ker ste vi ubili Jezusa.« Mali David pa ji odvrne: »Ne, to pa gotovo ne. To so verjetno bili oni drugi Liebermannovi iz spodnjega dela ulice.« No, ne gre za to, da bi zbijali šale, medtem ko palestinsko ljudstvo krvavi kot še nikoli doslej, ampak da je treba biti pri izbiri besed in imenovanju krivcev odgovoren, saj kot večkrat poudarim, beseda je konj. Tisti, ki so neposredno vmešani kot žrtve, kot storilci ali, kot je to v »Sveti deželi« neredko, oboje hkrati, težko oblikujejo stališča z zadostno distanco in samokritičnostjo. Mi, ki smo dovolj daleč, imamo ne samo možnost, ampak dolžnost biti »brez milosti« nepristranski in razsodni. Žal pa je v Sloveniji krivolov nekakšna folklorna posebnost; tudi in predvsem v politiki. Streljamo v napačne tarče, da nam ne bi treba ciljati v prave.

Tako se tudi poslanka Levice Nataša Sukič čisto neproduktivno zaletava v »lokalnega Juda« Roberta Waltla. Poslanka ne dojame, da kritika stališč nosilcev političnih funkcij ali statusov ni »vlačenje po zobeh«, »blatenje«. Lahko sicer verjamemo, da je njeno razumevanje krilatice »od reke do morja« res tako, kot je napisala, a zgodovinski in aktualni kontekst rabe na samem »kraju zločina« je vse prej kot neproblematičen. Slogan »From the river to sea, Palestine will be free« je nastal v šestdesetih letih, ko tudi sekularna PLO še ni bila pripravljena priznati Izraela, ampak ga prej »poriniti v morje«. Vmes se je marsikaj dogajalo in spreminjalo, a z novimi zaostrovanji si je leta 2017 krilatico prisvojil in jo oživil islamistični Hamas ter jo vpisal v svojo »ustavo«. Pač z interpretacijo, ki med reko Jordan in Sredozemskim morjem ne vidi mesta za Izrael. In danes, iz razumljivih, čeprav ne sprejemljivih razlogov (ponovno) tako misli vsak dan več Palestincev. Zato je smiselno, da odgovorna politika proklamira prav take izpeljanke, kot jih Sukičevi menda »pokroviteljsko« (?!) sugerira Waltl. Pa še tu nastajajo tragikomični nesporazumi. Namreč, laburistični poslanec Andy McDonald je nedavno na propalestinskem shodu v Londonu ob nagovoru protestnikom vzkliknil: »We will not rest until we have justice. Until all people, Israelis and Palestinians, between the river and the sea can live in peaceful liberty.« To so laburisti razumeli kot ščuvanje in poslanca suspendirali! No, ob obujeni rabi izvornega, izključevalnega slogana nekateri, denimo Nemci, poskušajo sodno preganjati tiste, ki ga izrekajo. Neuspešno. Zato sta ameriška Juda Joel Ackerman in Oron Rosenkrantz avtorsko zaščitila slogan in njegovo rabo. Učinek pa tudi ni znan.

Kakorkoli, modra politika se v občutljivi situaciji ne zateka k besedam in krilaticam, ki razdvajajo, ki ogrožajo koga od vpletenih. Sploh pa menim, da je primerneje, da se namesto z »lokalnimi Judi« poslanka ukvarja in prepira s slovensko uradno politiko, za katero je, kot pripadnica stranke, ki oblikuje vladno koalicijo, soodgovorna. Še zlasti, ker so izjave in stališča Waltla, Buljana, Mini teatra in Judovskega kulturnega centra o Gazi neprimerno bolj kritične in eksplicitne kot izjave kateregakoli člana vlade in koalicije. Denimo, zunanje ministrice Tanje Fajon, ki je v torek v Varnostnem svetu ZN zapravila še zadnjo priložnost, da bi popravila svojo načeto javno podobo in rešila čast države, ki jo zastopa. Na zasedanju je po vseh slepomišenjih končno le povedala, da se Slovenija ne bo pridružila Južni Afriki v tožbi proti Izraelu, pa da se ne bo opredelila do vprašanja, ali gre v Gazi za genocid, niti ni (v pogovoru za Delo, 23. 1. 2024) želela odgovoriti na (končno!) prvič eksplicitno zastavljeno novinarsko vprašanje, o kakšni Palestini v soluciji dveh držav govori. »Ali bo to na mejah iz leta 1967, kar se največkrat omenja, je stvar dogovorov,« pojasni. Stvar dogovorov? Potem je tudi meja med Ukrajino in Rusijo po končani vojni »stvar dogovorov«? S temi besedami je vzela Sloveniji in njeni diplomaciji zadnji obrok legitimitete, da o čem javno spregovori.