Komentar / Pravica do višje plače

N'toko

19. 1. 2024  |  Mladina 3  |  Žive meje

Slovenski sodniki so v zadnjem letu uprizorili enega najbizarnejših sindikalnih bojev vseh časov. Druga združenja delavcev so se v boju za višje plače pogajala, protestirala in stavkala, sodni svet pa si je povišico izboril kar z ustavno odločbo. Kakšna poteza! Sodniki so enostavno izdali zavezujoči akt, v katerem piše, da so sodniške plače prenizke, in s tem spravili državo v kot – če vlada ne pljune denarja, jo čaka izvršba. Seveda so to okrasili z utemeljitvami o »ohranjanju neodvisnosti sodne veje oblasti« in podobnimi floskulami, a vsakemu je jasno, za kaj gre: sodniki so uporabili svoje vzvode, da so si mimo ustaljenih pogajalskih poti izborili povišice. Vlada, ki želi usklajevati sodniške plače skupaj z drugimi v javnem sektorju, se je tako znašla v prekršku, dežurni komentatorji, s predsednico republike vred, pa ji že očitajo »rušenje pravne države«. Tako imamo prvič opravka s stavkovno zahtevo, ki ne išče legitimnosti v potrebah in pravicah delavcev, pač pa v pravnem redu.

Ob tem spektaklu pravnega fetišizma se je čisto vsakemu delavcu v državi porodilo vprašanje: kje je bilo ustavno sodišče, ko je šlo za varovanje mojih delavskih pravic? Kje so bili znameniti 2., 34. in 78. člen? Ali to, da številna podjetja plačujejo delavce manj, kot znaša zakonsko določena minimalna plača, ni kršitev ustave? Ali ni kršitev temeljnih ustavnih pravic to, da tisoče družin ne more priti do stanovanja? Ali ni kršitev tudi stanje, ko morajo humanitarne organizacije zbirati denar za lačne otroke? Kljub temu si ne moremo zamisliti položaja, v katerem bi sodišče zaradi varovanja ustave od podjetij terjalo več denarja za delavce ali obvezalo stanovanjski sklad, da mora nemudoma priskrbeti dostopna stanovanja za vse, ki so na čakalnih seznamih. Poskusite vložiti tožbo proti državi, ker ni poskrbela za revne otroke, pa boste videli, kako daleč boste prišli. Sodniki bi vas hitro postavili na realna tla: »Saj veste, upoštevati je treba razmere na trgu in fiskalni položaj države …« Predstava, da pravna država nekako zagotavlja tudi ekonomsko pravičnost, je čista fikcija. Vsak delavec ve, da njegova plača, delovne in bivalne razmere niso utemeljene v pravni ureditvi države, ampak v moči oziroma nemoči delavstva nasproti kapitalu. To ve tudi predsednica, ki je v prejšnji službi zagovarjala lastnika Lidla v poskusu, da bi delavkam odrekel ustavno zagotovljeno pravico do sindikalnega organiziranja.

Kaj naj si torej mislimo pri tem, ko sodniki zase zahtevajo izjemno obravnavo? Četudi lahko deloma razumemo njihove zahteve, je njihova razlaga pravice do višje plače enostavno žaljiva do širše javnosti. Kako so prišli do enačbe, po kateri prav prenizke plače sodnikov ogrožajo neodvisnost sodne veje oblasti, ne pa tudi prenizke plače tisočev drugih delavcev v pravosodnem sistemu, brez katerih sodniške dvorane sploh ne bi mogle obratovati? Če sodniki, kot pravijo, podpirajo tudi zahteve sodelavcev, zakaj potegniti mejo ravno pri svojih plačah, ne pa terjati izvršbe tudi za vse druge? In zakaj ostati ravno pri pravosodju? Ali ne drži, da neusklajene plače tudi v drugih javnih institucijah spodkopavajo delovanje države? Ali da slab položaj novinarjev in neurejeno financiranje RTV spodkopavata temelje demokratične ureditve? Seveda so sodniki dovolj realistični, da poznajo domet svojih pravnih manevrov – če bi začeli z enakimi argumenti na ustavnem sodišču višje plače terjati vsi javni uslužbenci, bi se sistem sesul v prah, saj izplačil ne bi bilo mogoče izvesti … Pravna načela bi trčila ob materialno realnost državnega proračuna in postala mrtva črka na papirju. Zato se sodniki odločajo za neposredne posege v fiskalno politiko države v zelo omejenem obsegu – predvsem, kadar to koristi njim in drugim elitam.

Ravnanje sodnikov pa dejansko razkriva širši problem. Kaže na to, da se želi višji sloj uradništva osamosvojiti od drugih slojev javnih delavcev in mu ni več do sodelovanja v skupnih bojih. Tako kot zdravniki so se tudi uradniki odrekli kolektivnim pogajanjem z drugimi sindikati in zase zahtevajo ločen plačni režim znotraj državnega aparata. Presodili so, da je bolje, če se borijo zgolj zase. To pomeni, da so tisti akterji v javnem sektorju, ki imajo dejansko največjo pogajalsko in politično moč, odrekli solidarnost vsem ostalim delavcem, češ naj se drugi dogovorijo, kakor vejo in znajo, mi smo višja kategorija. Jasno, sebe niti ne dojemajo kot del delavstva, saj imajo birokrati na visokih položajih več simpatij do kapitalskih elit – druži jih želja po plemenitenju njihovega premoženja, naložb in nepremičnin. In drugače od drugih delavcev imajo sodniki službo zagotovljeno do smrti.

Seveda pa za takšno stanje največ odgovornosti nosi vlada sama. Ker ni imela jasne vizije obnove plačnega sistema, je paktirala zdaj z eno, zdaj z drugo vplivno skupino uradnikov in gasila njihovo nezadovoljstvo z obljubami in enkratnimi nakazili, ne da bi dejansko rešila širše sistemske probleme. Še več, privolila je v to, da se plačni sistem razbije na več »stebrov«, in se pogaja z vsako skupino ločeno. Zdaj plačuje ceno za takšno kratkoročno razmišljanje in doživlja napade prav tistih skupin, ki jim je z razbitjem enotnega sistema želela ustreči. Namesto da bi bila reformatorska sila, je postala krizna upraviteljica razpadajoče ureditve, obsojena na gašenje vsakodnevnih političnih požarov. Prav to počne tudi te dni, ko gre sodniškim zahtevam naproti z »začasnim izplačilom dodatka 1071 evrov bruto«, kot da bo s tem karkoli rešeno.

To ruvanje med vlado in različnimi klikami birokratskih elit je javnosti predstavljeno v visokoletečem državniškem jeziku – vsi imajo polna usta državotvornosti, javnega interesa, ustave in celo solidarnosti. A za večino delavcev, ki že drugo leto čakajo na uresničitev svojih minimalnih zahtev, je to le klavrna predstava povzpetnikov, ki so že zdavnaj pozabili na skupne interese. Jasno je postalo, da ti ljudje ne bodo rešili javnih sistemov pred propadom, ampak bodo zgolj poskušali iz ruševin potegniti, kar se še da. Sindikalne centrale in civilnodružbene organizacije jim ne smejo več dovoliti, da govorijo »v imenu ljudstva« in nam svoje partikularne interese prodajajo kot univerzalne. Morda jim velja v prihodnje odgovarjati z drugačnim pravnim načelom, ki temelji na realni zgodovini delavskih bojev: če pravica do dostojnega dela in plačila ne pripada vsem, slej ko prej ne bo pripadala nikomur.