Uvodnik / Kaj je javno?
V zadnjih mesecih se v medijih kopičijo primeri zakonitega, a vseeno nesprejemljivega prepletanja javnih in zasebnih interesov – pri čemer vse skupaj poteka vedno znova z javnim denarjem in znotraj javnih ustanov ter na škodo države in njenih interesov kot tudi samih institucij. Ne samo to: v javnem sektorju zaposleni posamezniki in institucije, ki jih običajno vodijo, se vse pogosteje vedejo, kot da gre za zasebna podjetja, njihov prvi interes pa je zaslužiti čim več – vse to znotraj javnega sistema.
Prvi takšen primer je bil spor med ljubljanskim kliničnim centrom in medicinsko fakulteto, ki v lastnih, a vseeno javnih laboratorijih izvaja raziskave za klinični center. A namesto da bi profesorji in zaposleni raziskovalci na fakulteti sledili svojemu poslanstvu, zaradi katerega so sploh zaposleni v tej javni ustanovi, se nenadoma vedejo tržno in zaradi svojega posebnega položaja znotraj sistema z visokimi cenami storitev dobesedno gulijo klinični center. Gre denar nato za razvoj študija, za nove profesorje, za nove stavbe? Ne, del zaposlenih si ta zaslužek izplačuje v obliki nagrad in posebnih izplačil. In vse to znotraj javnega sistema. Vse skupaj je v lasti države, ki je zgradila to fakulteto in te laboratorije ter jih opremila in jim tudi dala delo.
A ne kažemo s prstom na medicinsko fakulteto: izdelovanje tržnih in tudi netržnih raziskav je na številnih slovenskih fakultetah postala pomembna dejavnost dela zaposlenih, poučevanje, kar je primarni razlog, da imamo univerze in fakultete, zato država daje plače in vzdržuje celoten sistem, pa dejansko postaja za nekatere profesorje ne samo obrobna, ampak moteča dejavnost. Ne samo to: nekateri profesorji na javnih fakultetah imajo lastne inštitute in druge organizacije, prek katerih seveda tržijo svoj javni naziv in univerzitetni položaj. Kako pogosto se zadnje čase dogaja, da se znajdejo v javnosti kot javni uslužbenci, pri katerih računamo, da bodo sledili interesom javnosti, dejansko pa so tam zaradi interesov naročnika. Še več: take inštitute ustanavljajo tudi same fakultete, njihov finančni tok je pretežno izločen iz samega delovanja fakultet, sredstva pa na koncu pretežno dobijo izvajalci naročenih projektov – ki so seveda ti isti ljudje, ki naj bi vse to počeli kot javni uslužbenci.
Da ne bomo s prstom kazali na zdravnike in profesorje: vse več javnih uslužbencev, tudi na položajih direktorjev direktoratov, ima popoldanske statuse podjetnikov in tržijo znanje in vedenje, ki ga imajo kot visoki uslužbenci javne uprave. Primer, ki je postal aktualen ta teden, je spet povezan z ljubljanskim kliničnim centrom Ljubljana, a glavno vlogo imajo tokrat javni zavodi. Kot je najprej v Mladini, nato pa tudi v drugih medijih razkril v kliničnem centru zaposleni hematolog in internist dr. Samo Zver, namreč državni zavod za transfuzijsko medicino kliničnemu centru zaračunava kri po cenah, ki so odvisne od njegovega poslovanja. Na koncu leta jim izstavi poračun za izgubo v poslovanju, kot bi bil klinični center nekakšen lastnik zavoda, ki mora pokriti vse izgube – in klinični center lahko zahtevek zgolj sprejme. A s tem zavod za transfuzijsko medicino pride na pozitivno ničlo in vodilni si izplačajo delovno uspešnost. Ker so izgubo prenesli na klinični center?
V vseh primerih pa govorimo javnih uslužbencih. Zdravniki so javni uslužbenci. Profesorji so javni uslužbenci. Direktorji direktoratov in uslužbenci po ministrstvih so javni uslužbenci. Uslužbenci v državnih zavodih so javni uslužbenci.
S tem seveda ne želimo nikomur avtomatično odrekati pravice, da poleg rednega dela opravlja še kakšno drugo dejavnost. A kako je mogoče, da te druge službe oziroma dejavnosti tako pogosto potekajo znotraj javnih institucij, z javnim denarjem? Gre za nedopusten izbris meje med javnim in zasebnim predvsem, pa za izbris meje med interesi. Kako naj vemo na primer, kakšni so interesi uslužbenca ministrstva za javno upravo, ki čez dan pripravlja zakon o plačah v javnem sektorju, popoldan pa za plačilo predava javnim institucijam o tem istem zakonu? Kako naj zaupamo profesorju javne pravne fakultete, ki ima v javnosti in medijih visok ugled, če nato ugotovimo, da ga je kot doktorja prava najela avstrijsko-italijanska cementarna? Kako naj zaupamo profesorju s fakultete za družbene vede, da v javnih nastopih ne zastopa interesov svojega podjetja oziroma njegovih naročnikov? Ko kritizira vlado, je to njegovo mnenje, gre za plačano storitev neki politični stranki ali morda podjetju, ki mu je v interesu padec vlade?
Seveda razumemo podjetniško žilico, razumemo tudi, da ljudje želijo zaslužiti. To je človeško. A kam so izginila pravila in meje? Kje se konča kateri interes? Kaj kdo dela zaradi denarja in obratno: česa morda kdo ne naredi, da bi lahko zaradi tega zaslužil več? Vedno je veljalo, da so javne službe varnejše, z več dopusta in izobraževanja, hkrati pa so možnosti zaslužka omejene. Kdaj so te meje razpadle? Ko je prejšnji predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel hkrati delal za Uefo?
Kako noro je, se vidi takoj, ko to pogledamo z vidika zasebnega sektorja: česa takega v zasebnem sektorju na takšen način in v takšnem obsegu ne bi dopuščal noben delodajalec. Ne samo to: gospodarska zakonodaja na primer zelo strogo obravnava notranje cene med podjetji, ki so lastniško povezana. Zakaj je to mogoče v javnem sektorju? In predvsem od kdaj?
Javni sektor je hrbtenica države, njegova privatizacija pa je pot v državo in družbo razlik. A to, kar se je zgodilo v Sloveniji, je najhujša oblika privatizacije – počasno nažiranje sistema je to. To ni več skupno dobro, ampak sistemsko in sistematično zlorabljanje skupnega in javnega.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.