Komentar / Za antifašistično alianso
Temeljne ideje in kombinacija političnih ciljev evropske skrajne desnice vse bolj spominjajo na čas vzpona evropskega fašizma
V supervolilnem letu v EU in tudi drugod po svetu je vzpon skrajno desnih populističnih strank eno najbolj tveganih in nevarnih globalnih družbenih procesov. Očitno se zmagovita zahodna formula združevanja liberalne demokracije in svobodnega trga, socialne države in globalnega kapitalizma končuje. Od preloma 21. stoletja se krepijo avtoritarni režimi, neoliberalni kapitalizem pa se zapleta v serije globalnih kriz. Evropa danes postaja vedno bolj podobna razmeram v tridesetih letih 20. stoletja. Temeljne ideje in kombinacija političnih ciljev evropske skrajne desnice vse bolj spominjajo na čas vzpona evropskega fašizma. Evropska politična agenda po drugi svetovni vojni je bila zgrajena na antifašizmu, danes pa se ta ločnica izgublja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
V supervolilnem letu v EU in tudi drugod po svetu je vzpon skrajno desnih populističnih strank eno najbolj tveganih in nevarnih globalnih družbenih procesov. Očitno se zmagovita zahodna formula združevanja liberalne demokracije in svobodnega trga, socialne države in globalnega kapitalizma končuje. Od preloma 21. stoletja se krepijo avtoritarni režimi, neoliberalni kapitalizem pa se zapleta v serije globalnih kriz. Evropa danes postaja vedno bolj podobna razmeram v tridesetih letih 20. stoletja. Temeljne ideje in kombinacija političnih ciljev evropske skrajne desnice vse bolj spominjajo na čas vzpona evropskega fašizma. Evropska politična agenda po drugi svetovni vojni je bila zgrajena na antifašizmu, danes pa se ta ločnica izgublja.
Antiantifašizem postaja vse bolj nova politična normala in politični zemljevid EU bo leta 2024 v veliki meri postavljen na novo. Evropske in številne nacionalne volitve bodo letos samo potrdile trende desnega zasuka, zlasti izgubljenost evropske leve sredine. Odpor ljudi na ulicah in obrambni mehanizmi legitimnosti socialne in pravne države za zdaj še vlivajo nekaj (za)upanja. Toda do kdaj in kod so meje tolerantnosti do nesprejemljivih idej skrajne evropske desnice?
Obstaja širok nabor ekonomskih, političnih in sociokulturnih vzrokov za vzpon radikalne desnice v Evropi. Najprej je tu velika ekonomska kriza (2008–2013) s svojo neoliberalno agendo varčevanja, obsedenostjo s primanjkljaji in zadolženostjo. Fiskalna kriza države je razprla prepad med elitami in večino prebivalstva, srednji sloj je največji poraženec teh sprememb. Drugič, kriza legitimnosti izhaja iz političnega zanemarjanja potreb in želja večine prebivalstva, zlasti izgubljenega »delavskega razreda«. Levičarski korporativni socializem z močnim javnim servisom (socialna država) je preprosto izgubil bitko z neoliberalnim kapitalizmom. Zato med desnim in levim političnim centrom ni več nobene pomembne razlike, politična konkurenca je zgolj votel volilni ritual. Tretji vzvod vzrokov pomeni kriza vrednot. Ljudje so prepričani, da so jih vsi prevarali, da jih nihče ne predstavlja. Na eni strani družbo razjedajo korupcija in privilegiji elit, nedotakljivost korporacij in kapitala, medijski nadzor in manipulacije novic. Na drugi stoji moralna vrnitev k predmodernemu svetu religij, nacionalizmov, nazadnjaštva. Negotovost in strah, nezaupanje in jeza so nova kultura sprememb. Nihče ne zmore in ne želi reševati realnih problemov ljudi.
V to družbeno močvirje se zlahka zajeda najslabša, toda sila pragmatična evropska ideološka paradigma. Njena tradicija že stoletja nasprotuje razsvetljenskim idealom tržne družbe. Gradi na izključujočem nacionalizmu in etičnem šovinizmu, ideološkem dogmatizmu in ksenofobiji do drugih in drugačnih, političnem populizmu in zavračanju obstoječih institucij ter oblasti. Skrajna desnica ponuja preproste odgovore na kompleksne dileme. Tu so miti o sakrosanktnosti etično čistega naroda in jasna določitev tujcev kot osrednjih sovražnikov, ki ogrožajo »naše ljudi«. Od tod osrednje vodilo skrajne desnice v EU, ki nasprotuje EU kot transnacionalnemu projektu in ostro zavrača vse vrste migracij. Ksenofobija do tujcev in rasizem sta prvi steber, nasprotovanje evropeizaciji in globalizaciji suverenih držav pa drugi. Oba spadata v najcenejšo volilno demagogijo, razpeto med odkritim neofašizmom in bolj prikritimi kozmetičnimi popravki desnega populizma. Prav ta politična normalizacija skrajne desnice je najnevarnejša politična mimikrija, v EU in tudi pri nas.
Danes v 39 od 44 evropskih držav najdemo stranke skrajne desnice, v nekaterih državah so na vodilnih mestih, kot v Italiji in Madžarski, Švedski in Finski, na Nizozemskem, prevladujejo tudi v postsocialističnih državah, Romuniji, Slovaški, Sloveniji … Le Penova je izgubila predsedniške volitve z Macronom leta 2022 z več kot 41 odstotki glasov, AfD v Nemčiji v letu 2023 obvladuje že tri dežele, v Avstriji napovedujejo na parlamentarnih volitvah 2024 zmago Svobodnjakov … Meja med radikalno populistično desnico in skrajno nedemokratično desnico je zabrisana. Hkrati pa so vse avtoritarne populistične stranke prišle do oblasti ali s tiho podporo desne politične sredine ali pa zaradi eksplicitne nesposobnosti levosredinskih sil. Etablirane stranke so jih sprva politično ignorirale, potem so se poskušale ograditi od njihovih programov, nazadnje so sprejele njihove politike, da bi si spet pridobile izgubljene volivce. Migracije so dober primer. EU bi potrebovala na leto zaradi starajoče se družbe in trga dela odstotek neto migracij, 4–5 milijonov novih priseljencev. Trenutno nima nihče nobene jasne rešitve, razen skrajne desnice, ki ponuja rasistične ukrepe njihovega izbrisa in izgona. In to je problem.
Očitno je danes boj proti etničnim, rasnim, verskim, socialnim in celo seksualnim razlikovanjem temelj politične liberalne demokracije. Stara obeležja fašizma v 20. stoletju so nasprotno utemeljena na populizmu, nacionalizmu, rasizmu, ksenofobiji, antisemitizmu, militarizaciji in prevladi ene stranke, enega močnega vodje. Pogosto danes politično nasilje zamenjuje »represivna toleranca« (Marcuse) do moči in podrejanja kapitalu. Podobno, kot je po zlomu socializma postala v EU antifašistična drža nekaj negativnega, zgolj holokavst je ohranil mejo nedotakljivosti. Antiantifašizem rehabilitira kvizlinge, relativizira zmagovalce in poražence, upor osvobodilnih gibanj je postal odvečen. Zgodovina 20. stoletja se z vidika skrajne desnice piše na novo.
Evropa potrebuje antifašistično alianso, v imenu miru, človekovih pravic in demokratičnih tradicij družbe. Slovenija je v sedanji politični krizi Golobove vlade pred to dilemo, dihotomija fašizem-antifašizem ni pretiravanje, temveč realnost. Odgovore naše ekstremne desnice poznamo, za druge se bo treba boriti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.