Komentar / SD+S

Vlado Miheljak

2. 2. 2024  |  Mladina 5  |  Dva leva

»Upam, da bo sojenje v stavbi na Litijski.«
— Kirurg Erik Brecelj v odzivu na napoved SD, da bodo razmislili o tožbi zaradi žalitve stranke (24ur, POP TV, 29. 1. 2024)

»Ne gre samo za posamezne uradnike ministrstva, tudi člane stranke SDS, ampak žal tudi za člane stranke SD. Predsednica Tanja Fajon je včeraj povedala, da je očitno ne samo normalno, ampak celo pričakovano, da se je generalni sekretar stranke vmešaval v projekte in delo ministrstev, in kot sem ugotovila ob številnih dokumentih in indicih ter dokazih v preteklih dneh, je točno to počel tudi v tem primeru.«
— Ministrica Švarc Pipan o domnevnem škandaloznem vmešavanju generalnega sekretarja stranke v delovanje posameznih ministrstev (MMC ZVS, 31. 1. 2024)

Hja, temu se v političnem žargonu reče: »Hoteli ste spopad, zapletli ste se vojno.« Začeli so, kot bi rekel Putin, s specialno operacijo, obtičali bodo v dolgotrajni pozicijski vojni brez časovne perspektive, brez nadzora žrtev in posledic.

Ampak očitno ta manever na Litijski ni samo spodletel znotrajpartijski posel, ampak veliko več. Ljudje so nasploh prepričani, da se v politiki samo kregajo. In da je to kajpak slabo. No, morda to res ne zgleda lepo, morda tudi ni dobro. A še slabše je, če se oblikujejo slogaštvo in sprege onkraj političnih in konceptualnih razlik političnih akterjev. Torej, ko trg (političnega) preživetja definira in oblikuje nenačelne povezave in slogo; ko se nepresegljive konceptualne razlike podredijo partikularnemu interesu. To je najslabše, kar se nam lahko zgodi. In se tudi že dogaja. Nazadnje s ponesrečenim nakupom podrtije na Litijski, ki bi jo predelali v sodno palačo, kot bi kakšno drvarnico v novo Dramo. V tej »točki preloma« lahko ugotovimo, da je potekala živahna trgovina ne samo znotraj SD, ampak in zlasti tudi s SDS, ki je pri nakupu pustila mastne odtise na polomljenih šipah fasade stavbe na Litijski. Ministrica Švarc Pipan bo seveda morala marsikaj pojasniti. Denimo, kako in zakaj je nastavila bivšo generalno sekretarko Janševe vlade ter tudi in predvsem glavnega operativca SDS za »specialne naloge« (... brskanje po računih političnih konkurentov ter nepravih cerkvenih dostojanstvenikov ...). Fajonova pa bo imela probleme v svojem kategoričnem zanikanju hudih ministričinih obtožb, saj Matjaž Han prostodušno pove, da se »generalni sekretarji vseh treh koalicijskih strank vsak teden sestajajo na političnih, kadrovskih in programskih usklajevanjih. Se pravi, se vsi načelno vpletajo.« (MMC TVS, 31. 1. 2024)

Kakorkoli. Da je spet šlo za komplot SD in SDS, torej za preizkušeno formulo vzporedne oblasti kot SD+S, je evidentno. Ta formula se pojavlja že vsaj od zgodbe z blokom 6 Termoelektrarne Šoštanj. Tako imenovani Šaleški klan je deloval po principih, kakršne poznamo pri tako imenovanem Kavaškem klanu; sicer z drugimi substancami in resursi, a s preračunljivim transpolitičnim sodelovanjem. Vsaj od takrat obstaja formula SD+S v slovenski politiki. Zato si lahko samo želimo, da kljub nesporni objektivni odgovornosti ministrica Švarc Pipan ne bi prostovoljno odstopila in da bodo tako začeli raziskovati vse tisto in vse tiste, kar bi in ki bi bilo pometeno pod preprogo, če bi ministrica hitro in brez besed odšla. Treba je prisluhniti (politično) mrtvim, kajti oni povedo več.

No, problem onkraj tega škandaloznega nakupa je resnično drugje. Zakaj neki začasne in slabe rešitve, tudi če in ko niso obremenjene s hipoteko netransparentnosti in koruptivnosti? Če gledamo evropske metropole in velika mesta, so identitetne točke, ki izrišejo prepoznavno podobo mestu, poleg prastarih sakralnih objektov, najpoprej reprezentativne palače kulturnih institucij, kot so opere, gledališča, galerije, koncertne dvorane, potem pa tudi univerzitetne stavbe, železniške postaje, osrednje knjižnice in ne nazadnje sodne palače. Če umanjkajo ali če jih postavimo v brezizrazne skladovnice tipa Hofer, Lidl in podobno, sicer lahko morda čisto dobro služijo namenu, ne morejo pa služiti pogledu in ugledu. Problem torej ni samo korupcija, ampak tudi in predvsem slovenska malopoteznost.

A kakorkoli. Koalicija in sploh politična Slovenija sta v hudi krizi, a ne zaradi premajhne sloge, ampak ker ne vesta, kaj bi pravzaprav radi. Ljudje so šli aprila 2022 na volitve s predstavo, kaj si želijo, potem ko bodo odplaknili Janšev avtoritarni režim. To, kar smo dobili, gotovo ni znotraj aspiracij in anticipacij volivcev in volivk.

A vendar. V ponedeljek, 29. 1. 2024 (torej 21 mesecev po veliki zmagi antijanševske koalicije in 18 mesecev po potrditvi nove vlade RS v državnem zboru), se je na velika vrata vrnil na nacionalko Marcel Štefančič, ki je bil s Studiem City, kot še mnogo drugega, izbrisan iz programske sheme. Je trajalo predolgo? Vsekakor. A treba se je zavedati, da je krivice lažje delati kot popravljati. Da je potrpežljivost božja mast demokracije. No, simbolno je vrnitev oddaje Marcela Štefančiča in Tanje Gobec pomembna, a ne zadostna. Mnogih dobrih stvari ne vračajo v programsko shemo in nič ne kaže, da jih bodo. Nedavno sem pisal na primer o pozabljenih in nerazumljivo spregledanih odličnih oddajah Braneta Rončela. A ob teh (prvih?) simbolnih vrnitvah bi moralo vodstvo RTV razmisliti tudi, kako ravnati z vsemi stavkokazi in kolaboranti, ki so aktivno omogočali sovražni prevzem. Za moj okus bi moralo biti manj buldožerskega sloga in pristopa. Demokracija je resda počasna in rigidna, a mora biti vsaj galantna.

Sicer pa je res zadnji čas, da se po vseh prigodah koalicija in posamezne koalicijske stranke umaknejo v klavzure, se preštejejo in definirajo okvir nagovarjanja tiste javnosti, ki jim je 24. 4. 2022 dala izjemno visok kredit. Zdaj ga je pač treba odplačevati. Obresti tečejo.