Komentar / Med gentrifikacijo in partifikacijo

Vlado Miheljak

9. 2. 2024  |  Mladina 6  |  Dva leva

»Zdaj je pa že skrajni čas, da Brecelj prijavi vse njemu znane umazane posle na@policija_si ali pa za vedno obmolkne. To njegovo PR nabijanje vsake toliko časa je popolnoma neproduktivno. Naj prevzame vodilno mesto v OI in počisti s korupcijo.«
— Jelka Godec, poslanka SDS, je ogorčena nad Brecljevim nabijanjem sestrske stranke SD in mu zapoveduje trajni molk (omrežje X, 2. 2. 2024)

»… nakup ni tako slab s ceno 1500 evrov na kvadratni meter in z okvirno 850 evrov na kvadratni meter za obnovo.«
— Davčni strokovnjak in nekdanji direktor Fursa Ivan Simič je eden redkih, ki so branili projekt sodne palače na Litijski cesti kot racionalen (Tarča RTV SLO, 25. 1. 2024)

»Elita je jedro naroda. Narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako.«
— Jože Anderlič jedro naroda postavlja v svojo palačo Schellenburg

Ampak prav res. Člani širšega vodstva SD so socialdemokrati prav toliko in prav na tak način, kot so ljubitelji retro filmskih burkežev bratov Marx marksisti. Od socialdemokratske identitete je stranki SD ostalo bore malo. Tam nekje od Pahorjevega prevzema (1997) se je odrekla vsemu, kar bi programsko, konceptualno in vsebinsko lahko šteli za socialdemokratsko misel in idejo. Na začetku je stranka še premogla nekaj intelektualcev, ki so bili sposobni misliti socialdemokracijo in so imeli tudi neko javno veljavo, zdaj ni od nje ostalo nič. Še tistih nekaj družboslovcev iz Pahorjeve dediščine, ki so oportuno ostali, dokler so imeli od stranke korist, je začelo bloditi po najobskurnejših desničarskih portalih in medijih ali so se celo priključili Logarjevi platformi natega.

Afera, ki je izbruhnila ob nakupu nesojene sodne stavbe na Litijski cesti, je nekako oboje hkrati: pogreb stranke in (sicer malo verjetna) možnost za prerod. Namreč, stranka SD bi se, tudi če ne bi bilo tega nepremičninskega škandala, neizogibno potapljala. Le da bi na sicer tonečem krovu do zadnjega razposajeno igral razglašeni orkester. A problematizirani generalni sekretar, ki so ga med tem že odstopili, ni eksces, ampak spričevalo stranke, zanjo najznačilnejši obraz. SD že dolgo ni leva (levičarska) stranka. Zdavnaj obledelo rdečo barvo je prekrila barva denarja. SD je stranka, ki pooseblja partifikacijo političnega vsakdanjika. Z izrazom partifikacija (partification) je nemško-ameriški politični zgodovinar Dietrich Orlow (v delu The History of the Nazi Party: 1933–1945) označeval procese uveljavljanja vpliva in dominacije stranke nad sistemom državne uprave, gospodarskega življenja, kadrovanja na javne funkcije, vpliva na medije pa celo na ritem vsakdanjega življenja ... Torej procese razpada jasne ločnice med državo in stranko. V taki konstelaciji medsebojne bližine, zavezništva, partnerstva ne definira politična barva, ampak dominanten partikularni interes. Zato se onkraj ideoloških barier vzpostavljajo interesne, »nenačelne« koalicije. Pri nas očitno med SD in SDS. Zato se ne smemo čuditi, da so ta čas kljub navidezni demonstraciji tenzije edini, ki najdejo za SD in njene aktualne rabote kakšno dobro besedo, ljudje iz SDS ali njenega zaledja.

Ampak paradoks! Dominiki Švarc Pipan so, ker je dregnila v sršenje gnezdo, hoteli odrobiti glavo, sedaj obstaja realna možnost, do bo obglavljen celoten vrh stranke SD. Kar ni problem. Prej nenadejana priložnost za stranko. Zares problem pa je, da ta čas ni nikogar, ki bi lahko stranki ponudil koncept prenove. Tako preostane, kot sedaj kaže, alternativa obupni Fajonovi naravnost katastrofalni Han. Toda če Han postane predsednik, potem stranka realno rehabilitira in povzdigne lik generalnega sekretarja Žiberta. Tipičnega predstavnika tako imenovane Anderličeve elite. O. K. Anderlič, ki pooseblja idejo samoumevnosti gentrificiranega okolja in življenja, je zaslovel s skrajno primitivno predstavo o eliti. Ampak to ni problem. Preprosto si zatisneš ušesa, daš ščipalko na nos, gledaš stran, ko greš mimo, in si misliš svoje. Problem pa je, da v njegovo vizijo elite spada ravno tajnik SD, ki je s svojo uspešno »poslovno« zgodbo lep primer, kako za ljudi posebnega kova, kot se je včasih reklo v partijskem žargonu, veljajo drugačni standardi pridobivanja dobrin, posojil in vseh drugih bonitet kot za »amorfno gmoto«. No, socialdemokracija naj bi, če kaj, imela program in cilj, kako v neoliberalnem zverinjaku omogočiti dostojno življenje slehernikom, torej prav tej »amorfni gmoti«. Zdajšnja konstelacija SD tega pač ne dela, ne zmore ali noče.

Kaj torej preostane SD? Ad hoc sklican sestanek občinskih odborov stranke, ki je v torek potekal v viškem Cirkusu, ni dovolj. Lokacija je simbolno nasičena in kot taka primerna, raven pa ni zadostna. Če hoče razgaljena in osramočena preživeti neurje, ki jo je zajelo, se mora nemudoma odpraviti na izredni kongres in izvoliti novo vodstvo, ki se bo drznilo nepreklicno distancirati ne le od sedanjega vodstva, ampak od celotne Pahorjeve dediščine. A prav veliko kadrovskega prostora in potenciala nima. Morda bi v prehodnem obdobju lahko vskočil »prišlek« Milan Brglez, ki premore več socialdemokratskega refleksa kot celoten vrh stranke. No, za dolgoročno uspešno in (za volivce, volivke) privlačno predstavljanje prenovljene podobe stranke pa akademskemu Brglezu manjka karizma.

P. S. Sicer pa moram narediti samoovadbo, preden pride na plano iz drugih virov. S prijateljem in karikaturistom Francom sva v prav tistih kritičnih dneh tudi sama zamenjala skoraj nova telefona. On zato, ker je prejšnjega po nesreči povozil z avtom (!?), jaz zato, ker sem imel »tehnične težave«. Kot bi rekel državni sekretar na pravosodnem ministrstvu: tajming je bil popolnoma ponesrečen.