Komentar / Molk kot orožje socialdemokratov
O politiki in idejah najstarejše parlamentarne stranke
Ko je SD podpora javnosti strmoglavila na nižjo raven in potem ko je predsednik vlade ignoriral njeno zahtevo po odstavitvi ministrice za pravosodje in demonstriral svojo nadvlado, je imela stranka krizni vrh. Kako je odreagirala? Napovedala odhod iz koalicije, zaostrila verbalni spopad s premierom, na čelo postavila novo ime? Nak, naredila ni nič, vse odločitve je prestavila na kongres čez nekaj mesecev. Njena strategija je torej postati neviden, brezobličen in čakati, da ji čas povrne izgubljeni domet popularnosti. Simpatizerji in volivci jo bodo potemtakem prepoznali po molku. Nedvomno originalni eksperiment.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ko je SD podpora javnosti strmoglavila na nižjo raven in potem ko je predsednik vlade ignoriral njeno zahtevo po odstavitvi ministrice za pravosodje in demonstriral svojo nadvlado, je imela stranka krizni vrh. Kako je odreagirala? Napovedala odhod iz koalicije, zaostrila verbalni spopad s premierom, na čelo postavila novo ime? Nak, naredila ni nič, vse odločitve je prestavila na kongres čez nekaj mesecev. Njena strategija je torej postati neviden, brezobličen in čakati, da ji čas povrne izgubljeni domet popularnosti. Simpatizerji in volivci jo bodo potemtakem prepoznali po molku. Nedvomno originalni eksperiment.
Stranka, ki so jo ustanovili leta 1920, je bila sedemdeset let poznana kot komunistična partija. Ko so jo zaradi nastavljanja bomb, atentatov in terorizma v začetku dvajsetih prepovedali, v predvojni kraljevini ni stavila na tišino. Nasprotno, sistematično je izdajala ilegalni tisk, spodbujala stavke, ustanavljala društva pod drugimi imeni, širila svoje ideje in programe ter postala ena najbolj dejavnih strank v državi. Zdaj je to pozabljena zgodovina. Vmes se je namreč demokratizirala in v imenu nosi pojem socialne demokracije. A samo v imenu.
Ko je v ljubljanski četrti Črnuče gradbeni investitor najavil gradnjo velikega stanovanjskega kompleksa, so se domačini organizirali v skrbi za javno dobro ter terjali od župana, da doseže, da graditelji del novih stavb namenijo otroškemu vrtcu. Povsem racionalno, tja naseljene družine bodo imele tudi opazno število otrok, za katere pa v obstoječih črnuških vrtcih ni dovolj prostora. Župan Zoran Janković jim je prisluhnil, nato pa ocenil, da je po drugih delih mesta v vrtcih še dovolj prostora, torej ni nikakršne potrebe po novi stavbi za črnuške malčke. Jasno, pogled poslovneža, ki na življenje gleda skozi biznis.
Kaj pa praktično pomeni za stotine staršev, ki se bodo tja naselili z otroki. Vsako jutro se bodo peljali na dodatnih pet, deset ali več kilometrov dolgo pot do prostih vrtčevskih prostorov, in po službi na identično pot nazaj. Eno izmed pravil države v socialdemokratskem duhu je, da otrokom omogočijo, da obiskujejo vrtce in šole blizu doma. In kako je reagirala SD? Je javno podprla apel Črnučanov? So njeni tajniki, ministri ali predsednica v imenu socialdemokratske tradicije zahtevali od župana, da prisluhne lokalni skupnosti? Nak, njihova nova politika je molk.
Sočasno si je župan Janković omislil reorganizacijo vseh vrtcev v mega korporacijo, ki bo dobila hierarhični vrh namesto množice različnih samostojnih enot. Udejanil bo idejo centralizacije, ki odpravlja večdesetletno tradicijo avtonomnosti. Njegovim nameram se je zoperstavila pedagoška stroka, tudi Pedagoški inštitut je odločno nasprotoval z javnimi pismi, protestira celo vrh šolskega sindikata. Glavar Ljubljane je povedal, da jim je demokratično prisluhnil, da pa je s tem zadeva končana, saj se je on odločil po svoje. Imamo torej lokalnega politika, ki postopa kot absolutistična oblast. Njegove odločitve, ki jih proceduralno podpirajo njegovi in Golobovi svetniki Svobode, so absolutne. Zgled politike, ki ne dopušča graditve skupnosti z upoštevanjem glasov teh, ki so drugačni od župana.
Še več, nedavno je šolski sindikat pozval zaposlene v vrtcih, da podpišejo peticijo proti ukinitvi samostojnosti vrtcev. In v hipu je nastal zaplet, po katerem so sindikalisti protestirali, ker je ena vrhovnih direktoric določila konkretno uro, znotraj katere bi zaposleni lahko prišli v njeno pisarno podpisat peticijo. Ta je nato obtožbe demantirala, češ, da ni naročila, da bi morali podpisniki ravno pred njo podpisovati protestno pobudo in da je bil čas malce širše odmerjen. Naj bo tako ali drugače, v vsakem primeru je bilo doslej podpisovanje peticij svoboden državljanski akt. Ne le v smislu prostega dajanja podpisa, ampak tudi svobodne izbire kraja in časa podpisovanja. Nedavno je izšla peticija, ki je pozivala za ukrepe države proti nasilju izraelske politike zoper prebivalstvo Gaze. Nikjer ni bila določena procedura, samoumeven je bil celo elektronski podpis. Tako kot je običaj pri peticijah. Pod županom Jankovićem zaposlenim nalagajo rigorozne postopke, katerih namen je kajpak zastrašiti in demotivirati podpisnike. In glas voditeljev socialdemokracije? Zavili so se v žlahtni molk.
Na državni ravni je predsednik vlade najavil, da bo spodbujal državljane k zelenemu prehodu tako, da bo osnoval sklad, iz katerega bodo namenili dva milijona subvencij pri nakupu električnih koles. Čemu že? Pojasnilo pravi, da bodo tako napeljali šoferje, da bodo krajše mestne razdalje namesto z avtomobilom opravili z e-kolesom. Ta kolesa po tisoč in nekajkrat več evrov so praktično v dosegu le bogatejših posameznikov. Ampak vzemimo dobrohotno: če država kupcu nameni tisočaka, bo imelo iz te malhe korist dva tisoč posameznikov. In odmislimo skepso, da ni nikakršnega mehanizma, ki bi zagotavljal, da novi lastniki Golobovih koles ne bodo te uporabljali le za vikend in počitniške izlete, sami pa se bodo še naprej vozili po mestu v svojih limuzinah.
Kakšen zakon je to, ki je namenjen le dvigu standarda dveh tisočev izbrancev? Ali še bolj radikalno: zakaj bi dva milijona državljanov plačevalo v budžet, iz katerega bi imela korist le peščica? Ko bi vlada razpisala projekt, s katerim bi lansirala splošni prehod iz avtomobilov na kolesa, bi osnovala sklad, iz katerega bi vsakdo, ki bi si omislil bicikel, dobil subvencijo. Nikakršnega razloga ni, da favorizira najdražjo in najbolj energetsko potratno obliko kolesarjenja.
Ministri in poslanci socialdemokracije so diskriminacijski načrt napadli z vso vehemenco? Ne, svojo politiko gradijo z molkom.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.