Komentar / Prestolnica korupcije

Bernard Nežmah

23. 2. 2024  |  Mladina 8  |  Pamflet

Skoraj osem od deset Ljubljančanov meni, da v mestni upravi vlada korupcija. To pravi mestna opozicija? Ne, to je raziskava Evropske komisije, ki je želela presoditi, koliko korupcije je v administraciji velikih mest. Ljubljana je tako uvrščena med najbolj koruptivne prestolnice. A ista raziskava je prinesla še en podatek: večji del vprašanih je zadovoljen z življenjem v mestu. Ergo - večina meščanov je zadovoljna s korupcijo v mestu; skorumpirano je torej tudi ljudstvo. Z izjemo časnika Dnevnik, ki je o tem poročal na naslovnici, se večine dominantnih medijev to ne tiče. Tudi vlada ni sklicala seje, na kateri bi obravnavala ukrepe, kako v glavno mesto vrniti vladavino prava. Zaradi razmaha korupcije so zaskrbljeni le v vrhu Evropske unije, v domovini pa kot, da nismo člani EU. No, na izredni seji v parlamentu so poslanci Svobode iznašli rešitev: zapisati je treba ničelno stopnjo korupcije v vladne dokumente. In ta bo potem sama od sebe izginila.

Pred dnevi so v Črnomlju praznovali 80 let od ustanovitve prvega parlamenta. Tako so dogodek predstavili na nacionalki. Dejansko, leta 1944 se je sredi vojne sešel zbor odposlancev slovenskega naroda, ki je izvolil narodnoosvobodilni svet. Toda, ali je to začetek parlamentarizma? 99 odstotkov prebivalcev slovenskih dežel takrat sploh ni vedelo, da so potekale volitve, kaj šele, da bi lahko sami kandidirali ali glasovali na volitvah. Bila je vojna, drugačne ni šlo, so nekoč dejali Kardelj, Kidrič in tovarišija. A med vojno v demokracijah ni volitev. Bile bi nedemokratične v svojem bistvu. Tako so celo v svobodni Veliki Britaniji počakali na nemško kapitulacijo in šele potem razpisali volitve. Podobno v sodobni Ukrajini, kjer bo predsedniku Zelenskemu letos potekel mandat, a so zaradi vojnih razmer volitve prestavili. Predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič pa se je slavnosti v Črnomlju udeležila in v zanosnem govoru povedala, da je bil to državotvorni dogodek, prvi slovenski parlament, ki da je vodil v nastanek slovenske države. Nikakor, vodil je le v nastanek partijske diktature, v katerem je vladala ena stranka komunistična partija, v deželi pa ni bilo ne parlamenta ne svobodnih volitev. Črnomeljska obletnica z demokracijo in parlamentarizmom nima nič.

Še trše je sicer danes v Rusiji. Doslej je veljalo, da je človek v zaporu varen pred oblastjo. A opozicijski politik Aleksej Navalni je pred dnevi umrl v kazenski koloniji, s čimer se vrača čas Stalinovih čistk, ko so taboriščniki redno umirali v gulagih. Pesnik Mandelštam, šahist Petrovs in še tisoči. A pod predsednikom Vladimirjem Putinom to ni prva smrt v jetnišnici. Leta 2000 so v toku vojne v Čečeniji ruski agentje ujeli Salmana Radujeva, legendarnega čečenskega komandanta, ki je leta 1996 izvedel spektakularno akcijo, v kateri je z 200 borci zajel celo mesto Kizljar z več kot dva tisoč prebivalci, ob drugi akciji pa je za talce zajel 37 ruskih policajev. Leta 2001 ga je potem vrhovno sodišče obsodilo na dosmrtno kazen, a že naslednje leto so iz zapora sporočili, da je nenadoma umrl. Danes svojci Navalnega terjajo od oblasti truplo, saj sumijo, da so ga umorili. Ne dobijo ne trupla ne odgovora. A tudi žena Radujeva je hotela truplo, da ga pokoplje, pa so ji iz kaznilnice sporočili, da je zamudila tridnevni rok in da so ga že pokopali na dvorišču zapora.

Pod Putinom so že pred dvema desetletja njegovi nasprotniki umirali tudi po arestih, le da mu zahodna politika takrat ni očitala zaporniških smrti. A tudi v Jugoslaviji so vodili enako stalinistično politiko. Leta 1946 so na procesu v Beogradu sodili četniškemu vodji Draži Mihailoviću. V sodni dvorani je tako briljiral z obrambnimi argumenti njegov advokat Dragić Joksimović, da je Tito na mitingu na Cetinju javno napadel advokata, da je sovražnik naroda. Po eksekuciji Mihailovića so nekaj kasneje zaprli še advokata, ki je v zaporu prav tako nenadoma umrl. Žena je hotela vsaj njegovo truplo, ki pa ga ni dobila. Titov režim ji je odgovoril - zapornik še ni odslužil kazni! In v Sloveniji imajo ponekod še vedno Titove spomenike in imena ulic z njegovim imenom.

Tito je bil za življenja večno opevan, za kar so vestno skrbeli tudi časopisi in televizije. Tem je uspevalo iz ništrcev ustvariti svetovno slavo. In to je uspelo tudi sobotnem Dnevniku nacionalke. Predvajal je poročilo o varnostni konferenci v Muenchnu, na kateri so sodelovali številni svetovni voditelji, med njimi tudi slovenski predsednik vlade. Dvominutni posnetek je predstavljal glorijo premieru Robertu Golobu, ki mu je namenil 42 sekund, nemškega kanclerja Scholza je odpravil v desetih, Zelenskega v 14, šefa NATA Stoltenberga pa v 4 sekundah. Pri čemer je bilo v oči, da smo pri slednjih gledali posnetke njihovih govorov pred polno dvorano, slovenski vladni predsednik pa je dal nekaj izjav novinarjem nacionalke, pri čemer je glavnina posnetka prinašala sprehod povzdigajočega se Goloba po ulicah Muenchna. Identična ikonografija RTV SLO, ki je pred volitvami prinašala njegove glamurozne prihode, ne pa mu zastavljala sitnih vprašanj, je spet zavladala na depolitizirani nacionalki.

A sedaj serjozno vprašanje: zakaj Dnevnik ni predvajal tako kot pri ostalih akterjih Golobovega nastopa na konferenci, zakaj ga je moral spremeniti v uličnega kralja? Na uradnem posnetku doživimo presenečenje: premier je nastopil v manjši dvorani, kjer je o reformi VS ZN govorila peterica: irski in perujski zunanji minister, nemška državna sekretarka na zunanjem ministrstvu, svetovalka za nacionalno varnost v Keniji in predsednik slovenske vlade. Postavili so ga med sogovornike, ki so merili stopnjo, dve in pet manj od njega. Tako kot če bi postavili francoskega predsednika Macrona na posvet skupaj z zunanjima ministroma sosednjih držav, slovenskim sekretarjem na ministrstvu in svetovalcem kenijske vlade!!?

Klavrni prizor, ki kaže na ničevost Golobove mednarodne teže. A s pomočjo urednikov nacionalke je ljudstvo videlo njegov bravurozni nastop na svetovnem diplomatskem vrhu.