Komentar / Vrnitev k miru
EU se je znašla v ameriški zanki, njeni politiki sejejo strah, generali barantajo z vojno. Vsem pa gre za oblast in ne za ljudi, ne branijo EU, temveč jo ogrožajo.
Sloviti intervju Vladimirja Putina s Truckerjem Carlsonom na začetku februarja 2024 je bila v Moskvi skrbno načrtovana akcija. Sovpada z obletnico ruskega vojaškega vdora v Ukrajino pred dvema letoma in predsedniškimi volitvami v Rusiji. Prihaja v času nesporne vojaške in politične krize v Ukrajini in resnih zapletov v ZDA in tudi EU glede nadaljnje pomoči Ukrajini. Namenjen je bolj ruski kot svetovni javnosti, geopolitični kompas usmerja bolj proti EU kot ZDA. EU je pred povsem novo dilemo na področju varnosti in lastnih obrambnih sil, morebitnih zapletov z Natom in verjetno zmago Trumpa na predsedniških volitvah v ZDA. Med ruskimi, evropskimi in ameriškimi volitvami je nekaj pomembnih mejnikov. Putin politično potrebuje nadaljevanje vojne, Bidnu bi bolj koristila zamrznitev vojne. EU bo v vsakem primeru plačala najvišjo ceno in dobila najmanj. Zato spreminja svojo strategijo. Namesto miru kot izhodiščnega političnega lepila svoje dosedanje integracije sedaj ponuja vojno. Varnost in priprave na morebitni veliki vojaški spopad z Rusijo naj bi na novo povezale države v EU. Doživljamo usodo Evrope in sveta pred dobrimi stotimi leti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Sloviti intervju Vladimirja Putina s Truckerjem Carlsonom na začetku februarja 2024 je bila v Moskvi skrbno načrtovana akcija. Sovpada z obletnico ruskega vojaškega vdora v Ukrajino pred dvema letoma in predsedniškimi volitvami v Rusiji. Prihaja v času nesporne vojaške in politične krize v Ukrajini in resnih zapletov v ZDA in tudi EU glede nadaljnje pomoči Ukrajini. Namenjen je bolj ruski kot svetovni javnosti, geopolitični kompas usmerja bolj proti EU kot ZDA. EU je pred povsem novo dilemo na področju varnosti in lastnih obrambnih sil, morebitnih zapletov z Natom in verjetno zmago Trumpa na predsedniških volitvah v ZDA. Med ruskimi, evropskimi in ameriškimi volitvami je nekaj pomembnih mejnikov. Putin politično potrebuje nadaljevanje vojne, Bidnu bi bolj koristila zamrznitev vojne. EU bo v vsakem primeru plačala najvišjo ceno in dobila najmanj. Zato spreminja svojo strategijo. Namesto miru kot izhodiščnega političnega lepila svoje dosedanje integracije sedaj ponuja vojno. Varnost in priprave na morebitni veliki vojaški spopad z Rusijo naj bi na novo povezale države v EU. Doživljamo usodo Evrope in sveta pred dobrimi stotimi leti.
Putinov intervju ni prinesel ničesar posebno novega in presenetljivega. Trucker Carlson, nekdanji televizijski voditelj razvpite desničarske Fox News, ni Oliver Stone, ki je pred sedmimi leti posnel štiriurni filmski intervju s Putinom. Toda Putin je takrat in danes deloval elokventno in racionalno, daleč od predstav kakšnega čudaškega diktatorja, ki želi uničiti svet. Pred leti je na Stonove intelektualne provokacije iz rokava stresal primerjave med ruskimi spomeniki Stalinu in francoskim čaščenjem Napoleona, omejevanje svobode v Rusiji je povezoval z neliberalnimi zgledi Zahoda od Cromwella dalje … Precej bolj histerični so bili tokratni evropski odzivi, glede nedoraslosti Carlsona in tudi Putinovih zgodovinskih manipulacij. Vse se je omejilo na
sklep, da je Putin s širjenjem »starih laži« želel preprečiti nadaljevanje brezpogojne zahodne pomoči Ukrajini, kjer šteje zgolj in samo poraz Rusije. Osrednje Putinovo sporočilo je drugačno. Strateškega poraza Rusije na bojišču realno ni mogoče pričakovati, vojna izčrpava obe strani, mirovni sporazumi od Minska dalje so predvsem zahodna prevara. Mir bi danes lahko dosegli razmeroma kmalu, če bi Zahod prenehal oboroževati Ukrajino in bi ta sprejela mirovne pogoje, dogovorjene že prvi mesec vojne marca 2022 v Turčiji.
Putin je kajpada postregel s staro interpretacijo ukrajinsko-ruske zgodovine, ki jo poznamo iz njegovega eseja o zgodovinski enotnosti Ukrajine in Rusije leta 2021. Ponovil je razloge za tokratni napad, probleme s širitvijo Nata, pa z neonacistično in nacionalistično ukrajinsko politiko po političnem vzponu Zelenskega. Zavrnil je ideje, da bi želela Rusija napasti članice Nata, bo pa stopila v vojno z njimi, če bo napadena. Globalna vojna je zanj neracionalna, ker ogroža vse in ne prizanaša zmagovalcem. ZDA je obtožil za sabotažo plinovoda v Baltskem morju, poudaril njihove zagate z multipolarnostjo sveta zaradi hitrejšega razvoja azijskih držav. Rusija je skratka v njegovih očeh prej žrtev kot agresor. Pozabil je na njene vojne zločine, na domače preganjanje političnih nasprotnikov, grobo omejevanje človekovih pravic … V Bruslju so seveda njegovo dialoško držo označili za lažno, izjave o nenapadanju drugih držav, tudi članic Nata, pa za klasično dezinformacijo. Skratka, zahodni politiki Putinu ne verjamejo, še manj zaupajo.
Dejansko se razmere v rusko-ukrajinski vojni leta 2024 spreminjajo. Ukrajina ni več politično tako enotna, zmanjkuje ji vojakov in streliva, zakon o splošni mobilizaciji je naletel na politični odpor. V ZDA že danes tiho priznavajo, da za zmago Ukrajine ni več potrebna njena ozemeljska celovitost, pomembno je, da bi ostala prozahodna država. ZDA in VB, Nemčija in Francija, morda še kdo, naj bi podpisale ločene varnostne sporazume, morda že na bližnji varnostni konferenci v Münchnu. Trump je že lani napovedal, da bo kot predsednik ZDA končal to vojno, kjer Biden brani svoje sporne družinske posle. Evropske sankcije proti Rusiji so pogorele, EU ni pripravljena, Ukrajina pa ni sposobna voditi dolgotrajne vojne. Zahod nima več jasne strategije glede Ukrajine.
EU je za zdaj v drugem poizkusu vendarle odobrila 50 milijard nove finančne pomoči, obljublja dodatno orožje in strelivo, podpira začetek pogajanj o priključitvi Ukrajine. Ukrajinska vojna je razblinila iluzije EU, da je vplivni geopolitični igralec, razkrila je njeno hibo vojaške in politične podrejenosti ZDA. Danes je jasno, da EU ne zmore prevzeti vrste problematičnih držav, ker bi potrebovala lastno korenito reformo. Ne more živeti ob zamrznjenih mejnih konfliktih od Zakavkazja in Zahodnega Balkana do Baltika. Zato sklepa nova regionalna varnostna zavezništva, recimo med Parizom, Berlinom in Varšavo ter išče vzvode svoje »strateške avtonomije«, zlasti do ZDA. Ekonomsko lahko gradi na mehkem protekcionizmu, politično na federalizaciji, vojaško na prevzemu Nata z lastno evropsko vojsko in vojaško industrijo. Toda izbrala je sila nevarno alternativo. Bruselj novo integracijo gradi na dolgoročnem konfliktu z Rusijo, Nato in vse države se pripravljajo na vojno, tam nekje po letu 2025, vedno ranljivejša Nemčija je znova v središču oboroževanja …
Obrabljena Monetova fraza o razvoju EU skozi cikluse politično-ekonomskih kriz ne velja za geostrateške razmere. EU se je znašla v ameriški zanki, njeni politiki sejejo strah, generali barantajo z vojno. Vsem pa gre za oblast in ne za ljudi, ne branijo EU, temveč jo ogrožajo. Vrnitev k miru je edina alternativa civilizacijskega preživetja, vključuje pomiritev z Rusijo in sodelovanje na globalni ravni. To je »strateška odgovornost« EU in njenih političnih mesečnikov.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.