Komentar / Vojna retorika
Danes v EU vsi napovedujejo spopad z Rusijo, ki postaja prvi vojaški sovražnik in s Putinom pravi politični demon
Münchenska varnostna konferenca 2024 velja za nekakšno nadaljevanje Davosa, mesec dni kasneje, z manj glamurja in širine, toda s podobnimi nameni in cilji. Velja za največji svetovni forum o varnostni politiki, miroljubnih diplomatskih iniciativah, namenjen spodbujanju zaupanja v mirne rešitve sporov in vojn. Njen osrednji in večni moto je graditev miru z dialogom in sodelovanjem. Bila je spočeta sredi hladne vojne, najprej kot poskus dokazovanja nemške kooperativnosti z zavezniki, zlasti do ZDA in vojaške zveze Nato. Še danes velja za transatlantsko družinsko srečanje, posvečeno predvsem interesom »Zahoda«, njegovi obrambi hegemonije v okviru svetovne ureditve. Širitev udeležencev in tem je zadnjih trideset let podpirala želeno ekonomsko globalizacijo in miroljubno koeksistenco. Toda razpadanje svetovnega reda in Pax Americana stopnjujeta nevarnosti geopolitičnih konfliktov in vojn, zlasti med ZDA, Rusijo in Kitajsko. Varnostna tveganja se stopnjujejo, politični kaos narašča. Letošnje srečanje je izzvenelo bolj kot priprava na tretjo svetovno vojno, slabih sto let za spočetjem druge. Nobeden od obeh središčnih konfliktov zahodne alianse, v Ukrajini in Izraelu, ni danes rešljiv znotraj njenih interesov. In zato za nobenega od njiju nismo dobili v sobanah hotela Bayerischer Hof zadovoljive mirovne popotnice. Žalostno, toda pričakovano.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Münchenska varnostna konferenca 2024 velja za nekakšno nadaljevanje Davosa, mesec dni kasneje, z manj glamurja in širine, toda s podobnimi nameni in cilji. Velja za največji svetovni forum o varnostni politiki, miroljubnih diplomatskih iniciativah, namenjen spodbujanju zaupanja v mirne rešitve sporov in vojn. Njen osrednji in večni moto je graditev miru z dialogom in sodelovanjem. Bila je spočeta sredi hladne vojne, najprej kot poskus dokazovanja nemške kooperativnosti z zavezniki, zlasti do ZDA in vojaške zveze Nato. Še danes velja za transatlantsko družinsko srečanje, posvečeno predvsem interesom »Zahoda«, njegovi obrambi hegemonije v okviru svetovne ureditve. Širitev udeležencev in tem je zadnjih trideset let podpirala želeno ekonomsko globalizacijo in miroljubno koeksistenco. Toda razpadanje svetovnega reda in Pax Americana stopnjujeta nevarnosti geopolitičnih konfliktov in vojn, zlasti med ZDA, Rusijo in Kitajsko. Varnostna tveganja se stopnjujejo, politični kaos narašča. Letošnje srečanje je izzvenelo bolj kot priprava na tretjo svetovno vojno, slabih sto let za spočetjem druge. Nobeden od obeh središčnih konfliktov zahodne alianse, v Ukrajini in Izraelu, ni danes rešljiv znotraj njenih interesov. In zato za nobenega od njiju nismo dobili v sobanah hotela Bayerischer Hof zadovoljive mirovne popotnice. Žalostno, toda pričakovano.
Obdobje hladne vojne med političnim Zahodom in Vzhodom se vrača, čeprav globalni trajnostni cilji ZN zahtevajo mir in sodelovanje. Še pred dvema desetletjema se je zdelo, da je svet po letu 1989 našel odrešilno formulo. ZDA so dobile navidezno potrditev, da njen projekt globalnega kapitalizma nima politične alternative. Rusijo so obravnavali kot oddaljeno politično partnerico, Kitajski so leta 2001 tlakovali trgovinsko pot v STO. Vse je bilo v duhu miroljubne koeksistence, ki jo je na evropski ravni leta 1975 zakoličila Helsinška sklepna listina s svojimi desetimi načeli. Globalni sporazumi o zmanjšanju oboroževanja in omejevanju jedrskega orožja naj bi vodili k postopni demilitarizaciji sveta. V zahodni klub razvitih držav G-7 so vključili tudi Rusijo, v G-20 Kitajsko. Ideja, da ekonomija politično povezuje in goji skupne vrednote, dejansko ustreza ZDA, pa tudi EU. In potem se je zalomilo. Rusija je s Putinom na oblasti začela opozarjati na nevarnost širjenja Nata, na škodljivosti unipolarnega sveta. Kitajska je postala osrednji ameriški ekonomski konkurent in ne politični vazal. Preživetje Pax Americana je postalo odvisno samo še od vojaške premoči, oboroževanja in netenja vojn. ZDA zato z Ukrajino vojaško zaposlijo Rusijo, ekonomsko oslabijo EU in se skupaj z zaveznicami pripravljajo na obračun s Kitajsko. Nova »hladna vojna« je zgolj uvertura za »vroči« spopad velesil.
Prvi posledici nove vojaškopolitične logike sta povečanje finančnih virov in stopnjevanje oboroževanja. Globalni stroški oboroževanja so leta 2023 presegli 2300 milijard USD na leto, največ doslej. ZDA so z 877 milijardami USD na leto največji deležnik vojaške potrošnje in industrije. Vojne so ameriški geostrateški modus vivendi, vojaški biznis je za ZDA strateško blago. Rusko-ukrajinska vojna je povečala stroške oboroževanja tudi med članicami Nata. Leta 2024 naj bi 18 od 31 članic doseglo ali preseglo zavezujoča dva odstotka BDP, letos bodo mejo morda dvignili celo na 2,5 odstotka. Vsi se pripravljajo na nove vojne, morda na dokončni veliki spopad ZDA in EU proti Kitajski in Rusiji. EU je tu ostala v dvojnem precepu. Vojaško je znotraj Nata odvisna od ZDA, zato sledi njenim in ne lastnim političnim interesom. Stare De Gaullove ideje o lastni evropski vojski ni mogoče uresničiti, vojaška unija je lahko zgolj nadgradnja politične. Toda EU lahko postane konfederacija samo kot mirovni projekt nove svetovne vojne. To pa je cena, ki je danes nihče ne želi plačati.
Münchenska konferenca 2024 tukaj ni našla nobene rešitve. Vsi so govorili zgolj o stopnjevanju nevarnosti in tveganj, dvigovanju vojaške sposobnosti in pripravljenosti držav na vojne. Danes v EU vsi napovedujejo spopad z Rusijo, ki postaja prvi vojaški sovražnik in s Putinom pravi politični demon. Baltske države gradijo utrdbe, Nato na mejah zbira stalno vojsko in Rusija ravna podobno. Vse je pripravljeno na nove provokacije ameriške Cie … Edino varovalo je odpor civilne družbe, da ljudje ne želijo umirati za nore cilje svojih skorumpiranih elit. Nemoč mirovnih pobud in neznosna hipokrizija zahodnih politikov sta se v Münchnu razkrili tudi glede Ukrajine in Izraela. Ukrajina vojne ne more dobiti zgolj s finančno in vojaško pomočjo ZDA in EU, zmanjkuje ji vojakov. Rusija se ni niti ekonomsko niti politično zlomila zaradi sankcij, oboje je s široko fronto zaveznic obšla. Rusija bi privolila v mir pri sedanji zasedbi petine Ukrajine, za Zelenskega štejeta samo zmaga in umik Rusije. Skratka, brezizhoden položaj, ki dejansko še najbolj ustreza ZDA. Podobno je z vojno v Gazi. Tam Izrael nadaljuje etnično čiščenje, poboje civilnega prebivalstva. Ideja dveh držav ne prinaša ničesar. Palestine ni mogoče povezati v integralno celoto in ji dati funkcionalna obeležja državne suverenosti. Na Zahodnem bregu bi se, na primer, moralo izseliti okoli 700.000 izraelskih kolonialistov, kar je za Izrael politična anatema. Tudi ena država dveh entitet ni mogoča, ker bi izenačenje pravic prebivalstva v dvajsetih letih demografsko Izrael spremenili v državo prevladujočih Palestincev. Izgon in poboj Palestincev nista mogoča, integracija še manj. Miru niti v Ukrajini niti v Izraelu za zdaj ni mogoče doseči.
ZDA so danes najnevarnejši in najbolj izprijen člen te verige nečednosti in kaosa. Osrednji netilec vojn in hkrati edini realni mirovni gasilec. Fanatizem nacionalizma, rasizma in nasilja lahko ustavi zgolj upor v imenu miru in napredka. Dokler je to še mogoče.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.