Komentar / Karikatura pravne države

Bernard Nežmah

1. 3. 2024  |  Mladina 9  |  Pamflet

Ruski opozicijski politik Aleksej Navalni je izgubil vse bitke s prezidentom Putinom, toda zmagal je v poslednji. Za življenja mu ni uspelo, da bi gospodar Kremlja naredil korak nazaj. Tudi v posmrtni je kazalo, enako - oblasti niso hotele izročiti njegovega trupla materi. Toda, na koncu je Vladimir Vladimirovič popustil in v Moskvi ga bodo položili v grob. Vsemogočni prezident, katerega moč spominja na Stalinovo, vseeno ni boljševik. Njegov ideološki projekt je imperialna država, ki pa ni v vojni s pravoslavno cerkvijo. Ta pa zahteva, da se človek poslovi od sveta s pokopom, da mati pokoplje mrtvega sina. Putin se prekriža, kadar vstopi v cerkev, in je zaveznik z ruskim patriarhom. Navalnemu je uspelo najti točko, kjer ga je premagal. Kislo, cinično, toda predstavlja del najmočnejše ruske tradicije, v kateri so posamezniki kljubovali absolutni oblasti. Ruski disidenti so bili svetovni unikum, zakaj svojo držo so znali braniti sami, v brezupnih razmerah, brez pomoči zahodnjaških fanfar svobode govora. Pod Stalinom je sredi tridesetih vladal totalni teror. Ne le, da si ljudje niso upali javno izgovarjati svojih misli, bali so se pisati celo intimne dnevnike. Stari boljševik in partijski sekretar Demjanov je nekoč v dnevnik zapisal, da nerad Stalinu posoja knjige, ker mu jih ta vrača popackane z mastnimi odtisi prstov. Tajna policija Čeka ga je odkrila in odtlej se je samo še tresel za življenje. Učenjak Solertinski pa je v istem času povsem svobodno zapisal vse, kar si misli. Zapiske je pisal v starem, pozabljenem portugalskem narečju. Ostal je prost in svoboden. Pesnik Osip Mandelštam je bolj ljubil prostost. Napisal je pesem o Stalinu, v kateri je komunističnega boga z eno besedo prekrstil v kremeljskega gorjana. Jasno, da je ni objavil. Jo je pa recitiral na večerji s prijatelji. Agenti Čeke so ga hitro našli in zaprli, za njim pa še vseh 11 poslušalcev, ki so končali po zaporih. A režim se ni ustavil, v nadaljnji preiskavi so se dokopali še do osmerice, ki je slišala za vsebino deklamacije. Mandelštam je štiri leta po aretaciji umrl neznano kje v gulagu. Pomirjeno je sprejel, da je smrt cena njegove svobode.

Čeravno se je zdel Navalni junak zahoda, pa je na novo udejanil edino moč, ki jo ima pogubljeni zapornik - črni humor do oblasti. Na prvem procesu je dobil dve in pol leta zaporne kazni, na naslednjem novih devet, avgusta lani je bil obsojen še na dodatnih devetnajst. Svojim tovarišem je iz ječe sporočil: »Številke niso pomembne. Kazen se ne bo izvršila, ker bom prej jaz umrl ali pa bo prej propadel Putinov režim.« Namesto strahu je širil nonšalantni zgled uporništva do represivnega režima.

Aktualni slovenski oblastniki so daleč stran od Putinovih metod, toda med njimi se širi nova stopnja oblastniške arogance. Sredi zdravniške stavke je resorna ministrica Valentina Prevolnik Rupel sklicala tiskovno konferenco. Po nekajminutnem ekspozeju so ji novinarji začeli postavljati vprašanja, ona pa jim je v hipu obrnila hrbet in oddrvela skozi stranska vrata. Je pač sledila zgledu svojega šefa - premiera Roberta Goloba, ki je to nekajkrat ponazoril. Pojem tiskovne konference je sicer dogodek, na katerem se akter sooči z vprašanji časnikarjev. Celo ostareli predsednik Biden spoštuje novinarska vprašanja: zadnjič, ko se je s sladoledom v roki veselil demokratske konvencije, je na zanj boleče vprašanje o ustavitvi vojne v Gazi, prijazno odgovoril. Slovenska ministrica za zdravstvo, ki ne sodeluje na pogajanjih s Fidesom, pa tiskovno konferenco jemlje kot samogovor. Naslednjič naj medijskim hišam raje pošlje posnetek svoje izjave.

Novi svet RTV SLO, ki je doslej deloval kot karikatura, saj ni nobene predložene teme obravnaval v obliki racionalne konfrontacije idej, zadnjič ni več zdržal. Farsa nove ureditve, ko si je prvi mož nacionalke za novega člana izbral kar svojo podrejeno uradnico, ki naj v štiričlanski upravi predstavlja najširšo javnost, jih je tako frapirala, da so njegov predlog zavrnili brez glasu proti. Toda po prvih medijskih poročilih so to izpeljali kot nemisleči birokratski stroj, ne da bi pojasnili, zakaj je bila ta izbira škandalozna.

Smo pa v minulem mesecu doživeli razpad pravne države, a mediji, vlada in ključne institucije ga sploh niso opazili. Zaradi zastaranja je sodišče ustavilo sodni postopek zoper poslednjega člana razvpitih Balkanskih bojevnikov. Sporočilo je vratolomno: sodni aparat ni v stanju, da bi procesuiral eno najmočnejših kriminalnih skupin, ki so ji sodili v tem tisočletju. Priznam, nisem še slišal, da bi iz ZDA prišla vest, da so člane zloglasnega narkomafijskega kartela izpustili na prostost, ker sodišču ni uspelo v danem roku izpeljati sodnih obravnav!!!

Vrhovno sodišče na Slovenskem, ki je vmes tudi samo obravnavalo zadevo Balkanskih bojevnikov, je poznalo časovnico, a ni naredilo nič, da bi postopek izpeljalo. To se njih ne tiče. Pravna država je po njihovem zmagala tudi v primeru, ko kriminalci pridejo na svobodo, ker pravosodje postopka zoper njih ni izpeljalo do konca. Enako velja za odstopljeno ministrico za pravosodje, ki v njenem slogu o tem ni nič vedela. Tudi mediji so zastaranje z lahkoto preskočili, stopili niso niti do kriminalistov, katerih številne ekipe so poprej porabile leta prisluškovanj, zasledovanj in mednarodnega zbiranja dokazov zoper kriminalno združbo, potem pa sodišča niso našla časa, da bi o zadevi razsodila. Pravosodje je povsem devalviralo delo policije in iz pravne države naredilo kislo burlesko.