Komentar / Stavka
Stavka zdravnikov ima kljub očitnemu trku z vrednotami ljudi tudi pozitivno plat. Dlje ko traja, bolj razgalja protislovja zdravstvenega sistema in nemoč njegovih akterjev.
Zdravniški stavki na začetku leta 2024 po sedmih tednih ni videti konca, po dolžini in globini je presegla vse svoje predhodnice. Brezkompromisne zahteve zdravniškega ceha po višjih plačah in boljših delovnih razmerah so trčile v notorično nespretnost in nesposobnost vlade glede plačne in zdravstvene reforme. Vlada je obljubljala nekaj, česar ni (z)mogla uresničiti, Fides pa zahteva privilegije, ki jih ne more dobiti. V tem teatru absurdov sta obe strani brezkompromisno prepričani o svojem prav. Zmaga Fidesa je poraz vlade, oboje ne prinaša nobenih sistemskih rešitev, pomeni pa zanesljivo pot do predčasnih volitev. Zato ta stavka veliko bolj ustreza Janševi opoziciji kot Golobovi koaliciji. V ozadju teh in onih plačnih zahtev tičijo vedno večja sistemska nefunkcionalnost javnega sektorja, nemoč državne regulacije in vzpon pritlehne privatizacije. Zdravstvo je zgolj vrh ledene gore naših sistemskih anomalij, najbolj izpostavljena stran organizacijske in vodstvene krize slovenske države. Toda stavka ima kljub očitnemu trku z vrednotami ljudi, pa tudi finančno vzdržnostjo države, tudi pozitivno plat. Dlje ko traja, bolj razgalja protislovja zdravstvenega sistema in nemoč njegovih akterjev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Zdravniški stavki na začetku leta 2024 po sedmih tednih ni videti konca, po dolžini in globini je presegla vse svoje predhodnice. Brezkompromisne zahteve zdravniškega ceha po višjih plačah in boljših delovnih razmerah so trčile v notorično nespretnost in nesposobnost vlade glede plačne in zdravstvene reforme. Vlada je obljubljala nekaj, česar ni (z)mogla uresničiti, Fides pa zahteva privilegije, ki jih ne more dobiti. V tem teatru absurdov sta obe strani brezkompromisno prepričani o svojem prav. Zmaga Fidesa je poraz vlade, oboje ne prinaša nobenih sistemskih rešitev, pomeni pa zanesljivo pot do predčasnih volitev. Zato ta stavka veliko bolj ustreza Janševi opoziciji kot Golobovi koaliciji. V ozadju teh in onih plačnih zahtev tičijo vedno večja sistemska nefunkcionalnost javnega sektorja, nemoč državne regulacije in vzpon pritlehne privatizacije. Zdravstvo je zgolj vrh ledene gore naših sistemskih anomalij, najbolj izpostavljena stran organizacijske in vodstvene krize slovenske države. Toda stavka ima kljub očitnemu trku z vrednotami ljudi, pa tudi finančno vzdržnostjo države, tudi pozitivno plat. Dlje ko traja, bolj razgalja protislovja zdravstvenega sistema in nemoč njegovih akterjev.
Dejansko smo imeli že pri prvi stavki leta 1996 podobno agendo zdravniških zahtev in zadržkov vlade. Fides ima vseskozi pred seboj dva cehovska cilja. Zahteva višje plače zdravnikov za manj dela in večjo svobodo pri zaposlovanju v zasebnem sektorju. Ne zanima ga globlja sprememba zdravstvenega sistema, ker mu njegova sedanja struktura najbolj ustreza. Ne zahteva jasnejših kriterijev merjenja učinkov dela in načinov nagrajevanja, ker mu sedanji položaj nadurnega dela in različnih zaposlitev prinaša največ. Vlada je na drugi strani v tem stavkovnem duelu krona politične nesposobnosti. Na eni strani se je lani Fidesu zavezala glede sprememb zdravniških plač do začetka leta 2024, hkrati pa je drugim sindikatom obljubila, da ne bo dviga plač pred jesenjo 2024.
Zato zdaj tehta med škodo zdravniške (tudi sodniške) stavke in posledicami splošnega stavkovnega vala. Toda ali je vlada sploh sposobna postaviti nov večstebrni plačni sistem, financirati nove plače in zagotoviti z reformami učinkovitejši javni servis? To je ključna trilema te vlade, ki je ne zna in ne zmore rešiti. Zato uporablja nojevsko taktiko, kupovanje časa, kjer izgublja zadnje zaupanje deležnikov in legitimnost volivcev. Politični šah mat, žal.
Hkrati pa je stavka razkrila nekaj ključnih anomalij našega zdravstvenega sistema. Prvič, da sistem že dolgo deluje z nezakonitimi, čeprav sistemsko dogovorjenimi sporazumi o nadurnem delu zdravnikov. Sistem tako zapolnjuje pomanjkanje zdravnikov, se izogiba resnejši reorganizaciji dela in zdravstvene mreže, omogoča pa plejado dodatnih zaposlitev in poplačil. Drugič, na zdravstvenem trgu nastaja samodejna selekcija storitev in pacientov z vidika akutnih in urgentnih stanj, od nujnih do manj pomembnih. Tako nehote dobivamo okvir košarice storitev, ki jih zdravstveni sistem lahko ponuja in prenese, organizacijsko in strokovno. Tretjič, zdravniška odtegnitev soglasij za nadurno delo dejansko razčiščuje dilemo večkratnih zaposlitev pri drugih delodajalcih. Primarno je sedaj delo znotraj lastne javne institucije, delno potem v mreži povezanih javnih ustanov, veliko težje bo zdaj dobiti dovolilo za dodatno delo pri zasebnikih. Četrtič, reševanje kadrovskih in organizacijskih sprememb povečuje poslovno avtonomijo in nujnost odločitev od spodaj navzgor. Direktorji morajo reševati probleme in prevzemajo odgovornost kriznega menedžmenta namesto ministrstva … Stavka je preprosto priložnost za organizacijsko-kadrovski, poslovno-procesni zasuk slovenskega zdravstva. To je pravi stresni test od znotraj, Loredanov finančni eksperiment je bil stresna neumnost od zunaj.
Skratka, na področju dela, organizacije dela in zaposlovanja, kar je domena sedanje stavke, bi lahko začeli vodenje sistemskih sprememb. Podoben vzvod lahko najdemo na področju celovitega obvladovanja kakovosti zdravstvenih storitev ali pa poenotenja stroškovne informatike in načinov financiranja. Javni sektor izgublja ekonomsko bitko z zasebnim zaradi nekonkurenčnosti, sistemske neobvladljivosti in obračunskih nedoslednosti. S posebno avtonomno javno agencijo za kakovost in akreditacijo v zdravstvu, zunaj obstoječe šlamastike na ministrstvu, bi lahko postopoma in sistemsko prečistili sedanji zdravstveni sistem, javni in tudi zasebni. Na drugi strani tiči velik problem v načinu obračunavanja in plačevanja storitev. Sistem primerljivih primerov (SPP) je pri nas zgodovinski artefakt, ZZZS pa brezzobi finančni servis. Ker denar ne sledi bolniku, ta tudi ne razume meja svojih zavarovalnih pravic. In ker izgube zdravstvenih ustanov na koncu vedno pokrije država, spremembe niso potrebne. V svetu »mehkih proračunskih omejitev« zgolj narašča entropija do končne implozije sistema. Star in predvidljiv konec zmot socialistične ekonomike slovenskega javnega zdravstva.
Njegove zadrege najbolje pojasnjuje zadnja vladna uredba (16. 2. 2024), ki na 200 straneh predpisuje, načrtuje podrobne storitve in načine izvedb na vseh ravneh zdravstvenega sistema. Zdi se, da ima zdravstvo večje probleme z državo kot ta z njim. Podobne, vendar manj usodne planske dokumente imajo tudi druga ministrstva (kultura, šolstvo …) in težave so povsod podobne. S takšnim pristopom slovenski javni sektor ne more preživeti, zdravstvo še toliko manj. Vlade vedno znova ponujajo nove improvizirane rešitve (urgentni centri, posebne ambulante, novi timi …), ni pa sistemskega pristopa in strateškega menedžmenta sprememb. Za začetek bi lahko v luteranskem duhu začeli s Tajnikarjevimi 33 tezami na vratih zdravstvenih odločevalcev. Morda pa le dočakamo reformacijo slovenskega zdravstva. Bolniki že dolgo molimo za svoje odrešenje.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.