Komentar / Na smetišču zgodovine

Heni Erceg

8. 3. 2024  |  Mladina 10  |  Hrvaška

Članov vladajoče stranke sploh ni vredno omenjati z imeni – razen če je malopridnost res v oči bijoča – saj je to škodljiva truma, ki jo povezujejo izključno korupcija, kriminal in volja do moči. Zato ni pomembno, ali gre za premiera ali katerega od ministrov, vsi po vrsti so »domoljubni« ničeti in vsi že v nizkem startu pred bližajočimi se volitvami. Kampanja že zdaj – z nadležno promocijo lažnih uspehov vlade v zadnjih osmih letih in vseprisotnostjo poblaznelega premiera – spominja na tisto, ki si jo je v devetdesetih letih omislil vodja avtokratskega režima na Hrvaškem, Franjo Tuđman. Ker Srbi niso več moteči, nasprotno, njihovi predstavniki so se udobno in precej brezsramno ugnezdili v vladajoči koaliciji, je med sovražnike Hrvaške mogoče uvrstiti samo še levoliberalno opozicijo in seveda medije.

Ker premieru zdaj – po brezštevilnih korupcijskih aferah – zaradi poneverjanja denarja na ministrstvu za kulturo za vrat dihajo še evropski tožilci, je posegel po starem pribočniku despota Tuđmana, Vladimirju Šeksu. Ta je pred dnevi predstavil izhodišča volilnega programa HDZ, torej javno zatiranje in pregon vsakršne opozicijske misli. Šeks – to ime, priznam, zapisujem s precejšnjim gnusom – je kot siva eminenca stranke na oblasti protestno srečanje opozicije, na katerem se je zbralo več kot deset tisoč državljanov, oklical za »miting sovraštva«, na njem naj bi se bili zbrali »duhovni dediči komunistov«, predsednico ene od strank je poimenoval »kača strupenjača«, končno rešitev pa vidi v »splošni mobilizaciji, da enkrat za vselej zatremo to politično golazen in protihrvaško svojat, da jo za vedno odvržemo na smetišče zgodovine«.

Sporočilo je jasno: vsak, ki nasprotuje HDZ, nasprotuje tudi Hrvaški, ki si jo je ta stranka popolnoma prilastila in jo prepredla s svojimi člani vse do zadnjega kemičnega stranišča na odročni plaži, tako da obramba oblasti pomeni tudi obrambo države, legitimni poskus odstranitve te skupine kriminalcev pa obvelja za protidržavno dejanje. Zato se je predvolilna kampanja HDZ začela z metanjem »protihrvaških elementov na smetišče zgodovine« (za zdaj samo besedno) kot v vsakem avtokratskem režimu na meji s totalitarnim in mučno spominja na revolucionarne dni te stranke, ko so člane opozicije in neodvisne novinarje zasledovali, jim prisluškovali in jih na vse mogoče načine ogrožali, ker se je obramba oblasti enačila z obrambo države.

No, Šeks, katerega govor so premier in navzoči pospremili z bučnim ploskanjem, ni po pomoti izgovoril besede ’miting’, ne, to besedo je uporabljal že njegov mentor Tuđman, še pred njim pa srbski satrap Slobodan Milošević, ki je mitinge svojih privržencev razglašal za izraz »volje ljudstva«, v skladu s katero si je potem prilastil institucije tedaj še skupne države. Prelivanja krvi, ki je temu sledilo, sploh ni treba omenjati. Zato ima tudi tukaj licenco za mitinge zgolj HDZ, ki je država, vsi drugi so »golazen in svojat«.

Toda Šeksa niso spustili z verige samo, da bi ugodili staremu Tuđmanovemu kadru ali vplivali na volivce, ki pogrešajo »dobre« stare čase, ko se je vedelo, kdo so domoljubi, kdo pa rumeni in zeleni vragi. Njegov žolčni govor je bil popolnoma usklajen z ustaljeno in zdaj tudi predvolilno politiko HDZ, saj je celo evropska poslanka te stranke potrdila, da so predstavniki opozicije na množičnem protestu »zanikali obstoj naše države in tisto, zaradi česar smo Hrvati«. Izdaja HDZ, to je jasno, je izdaja same države, ki jo je ta stranka uničila s kriminalom in klientelizmom, opozicijsko zborovanje pa je izgubljeni predsednik vlade poimenoval »prorusko zborovanje radikalne levice« in državljane posvaril pred strahotami, ki jih čakajo, če bodo volili »te«, saj bodo »razveljavili zakon o hrvaškem jeziku in pustili drugi državi, da jih tepta«.

To blebetanje je izraz strahu in presenečenja nad tem, da se je na protestih opozicije zbralo toliko državljanov, zaradi česar Šeksovo besneče sovraštvo ni incident, ampak načrtno zastavljena predvolilna strategija. No, ko Šeks reče, da »hrvaški narod ne bo pozabil, kako so se politični predhodniki teh zdraharjev, kvizlingov in protihrvaške svojati vedli leta 1991«, in da je »HDZ državotvorno gibanje, ki je spodkopalo komunistično ureditev«, bi bilo treba tiste pozabljivejše spomniti, da je bil dolgo časa tudi on član komunistične partije, ki je skupaj s še 95 tisoč njenimi člani v devetdesetih letih zgolj obrnil plašč po vetru in prestopil v Hrvaško demokratsko skupnost. A plašča totalitarizma vsi ti niso slekli, samo sovražnike Jugoslavije so zamenjali s sovražniki Hrvaške, Vladimir Šeks pa je postal državni tožilec, ki se ga bomo spominjali po tem, da je skušal pod preprogo pomesti enega najhujših vojnih zločinov na Hrvaškem – pokol srbskih civilistov v Pakraški Poljani. Ni mu uspelo, ker sta zajeten spis prejeli uredništvi tednikov Globus in Feral, imena morilcev so bila objavljena – v Feralu smo potem objavili še mučno izpoved enega od njih – pa vendar so jih oprostili, vse v skladu z »državotvorno« maksimo, da »Hrvati med osvobodilno vojno niso mogli zagrešiti zločinov«.

Po svoje je dobro, da začetku kampanje HDZ daje ton prav ta razvpiti Šeks s svojimi odurnimi sovražnimi sporočili, da se totalitarni duh razgali do samega bistva in da bodo ti pokvarjenci morda, morda … končno odromali »na smetišče zgodovine«.