Komentar / Novi obraz ali nove stranke?

Vlado Miheljak

29. 3. 2024  |  Mladina 13  |  Dva leva

»… Kar pa ne pomeni, da mi kogar koli izključujemo in da, če bo iz tega [Logarjeve Platforme, op. a.] nastala stranka, zavračamo sodelovanje s to stranko.«
— Janez Janša je strog, a dosleden politični pedagog; daje ukore iz vedenja, vendar hkrati računa na vse svoje, ko pride čas (MMC TVS, 21. 3. 2024)

Rudi Dutschke, legendarni nemški levičarski aktivist, je umrl leta 1979 star komaj 39 let za poznimi posledicami atentata, ki ga je sicer preživel leta 1968, ko je na berlinskem Kudammu pred sedežem Zveze nemških socialističnih študentov (SDS) neki moški s ščuvaškim Springerjevim tiskom v žepu – kasneje se je izkazalo, da je bil navdušen tudi nad idejami neonacizma – pristopil k njemu, ga ozmerjal z »usrano komunistično svinjo« in ga, ob glasnem odobravanju nekaterih očividcev, trikrat ustrelil ter mu povzročil hude možganske poškodbe, zaradi katerih so se kasneje pri njem začeli epileptični napadi. Dutschke je v času svojega političnega aktivizma iznašel formulo plovbe po nemirnem morju med Scilo in Karibdo radikalnega fundamentalizma in konformnega realizma tedanjih levih strank, gibanj in frakcij. Njegova formula »pohoda skozi institucije«, ki je pustila veliko svobode v interpretaciji in razumevanju, je postala vodilo študentskih in sploh levičarskih gibanj po Evropi. Sam je imel sicer precej ambivalenten odnos do radikalnih akcij in celo terorizma, a je kategorično zavračal individualni teror, kakršnega je takrat zagovarjala Frakcija rdeče armade (RAF). Ambivalenten odnos je imel tudi do strankarstva, toda krilatica »dolgega pohoda« (aluzija na Mao Cetunga in kitajsko revolucijo) vstopanja v institucije sistema ter participacije v parlamentarnem boju ni le dopuščala, ampak celo predpostavljala. Krilatica je še danes aktualna ob dilemi, ali izkoriščati kulturno in intelektualno dominacijo ter delovati znotraj drobovja sistema in ga od znotraj preoblikovati ali biti dosledno zunajsistemski. In zato obroben.

Levoliberalna Slovenija se že nekako ves čas, od volitev do volitev, razmeroma uspešno »šverca« z nekimi obvodi. Marsikateri mlajši bralec, bralka se ne spomni, da je LDS v svoji integralni obliki zmagovite stranke nastala leta 1994 z združitvijo avtentične leve LDS, naslednice reformirane ZSMS, in Zelenih (ZESS), Socialistov (SS) ter stranke na volitvah 1992 s petimi odstotki glasov nesramno poraženih Demokratov (DS). Takrat sem po pompoznem združitvenem kongresu na Bledu komentiral, da je z vstopom preveč zaslužnih in še bolj zafrustriranih osvoboditeljev (Bavčar, Rupel, Kacin itd. ...) nastala nova LDS kot tempirana bomba. Ki pa se zelo dolgo ni aktivirala, ker je bil na čelu združene stranke hiperpragmatični ter ideološko in idejno prazni tehnokrat Drnovšek; pač, človek brez barve, vonja in okusa, ki je v nekem intervjuju celo prostodušno priznal: »Jaz sem potreboval stranko, stranka pa je potrebovala predsednika.« Nobene simbioze in znotrajstrankarske interakcije ni bilo. Bila pa je vzajemna korist, ki jo je zagotavljala »ohlapna koalicija« med Drnovškom in stranko. Po njegovem odhodu v predsedniško palačo so se, kot je nekoč sam napovedal, med seboj pobili.

Kasneje, po klinični smrti LDS, je levoliberalna Slovenija iznašla zmagovito formulo t. i. novih obrazov. Najprej Jankovićevo (ki pa koalicijsko ni bila realizirana), kasneje Cerarjevo in nato Šarčevo. Na koncu, ko smo se do obisti naužili janšizma, pa še Golobovo. A zdaj se je paradigma personaliziranih, programsko praznih strank izpela. Ne le da je enačba SDS minus Janez Janša enako nič. To velja tudi za stranke »levih« novih obrazov, ki so brez programa, brez identitete, brez tradicionalnega volilnega telesa.

Zato bo treba za nov nateg in poraz janšizma, ki vse bolj nebrzdano demagoško in fašistoidno podžiga najprimitivnejša čustva ljudstva, formulo osmisliti na novo.

Huda kriza SD in Levice je morda enkratna priložnost, da se oblikuje močna, znotrajsistemska leva stranka, ki prisega na dolgi pohod skozi institucije. Najprej so seveda na potezi v SD. Če hočejo preživeti kot socialdemokratska leva stranka in morda celo kot stranka nasploh, bodo morali izsušiti zaudarjajočo kloako, ki se je zamočvirila od Pahorja sem. Med tistimi, ki se bodo spopadli za tron, sta dva, ki več kot nadaljnjega životarjenja stranke ne moreta zagotoviti. Eden je mali Pahor, kar je prapočelo identitetnih težav stranke, drugi pa menda bolj po meri in želji desnice kot lastnega volilnega telesa, zato je Milan Brglez nedvomno edini med kandidati, ki bi bil sposoben spahorizirano in zbirokratizirano stranko popeljati nazaj v sfero socialdemokracije. No, naloga nikakor ne bi bila enostavna, ker se je v sami strukturi stranke zaredilo leglo pahorjanstva, oportunizma in praznega karierizma. Morda bi poskus združevanja levega krila SD in (ne bom rekel desnega krila) Levice lahko pripeljal do dolgoročne konsolidacije parlamentarne levice, ki bi si drznila na dolgi pohod skozi institucije in bi lahko ponudila alternativo liberalnemu in desnokonservativnemu konceptu.

P. S.: No, glede na to, da so imetje in dolgovi edino, kar v tem nič kaj zavidanja vrednem položaju ločuje javnomnenjsko obubožani stranki, je združitev mogoče definirati s predporočno pogodbo. Da se ve, kaj – poleg bedne podpore volilnega telesa – je kdo prinesel v skupni dom.