Komentar / Napačna kolesa

Bernard Nežmah

19. 4. 2024  |  Mladina 16  |  Pamflet

Stranki SD je uspelo pritegniti pozornost. Pred volitvami za novega predsednika so trije protagonisti Jani Prednik, Milan Brglez in Tadej Beočanin polnili prostor osrednjih medijev. Eden za drugim so dajali intervjuje in predstavljali svoje vizije. Nacionalka jim je odmerila kar celotno oddajo Politično. Gledalci smo izvedeli vse, potem pa je skočil v Švico minister Matjaž Han, kjer ga je pričakal šef UEFE Aleksander Čeferin. Njuno fotko so časopisi postavili kot krono ministrskega obiska. Ne po naključju, perfektno izpeljana akcija je kulminirala v Hanovi napovedi, da bo čez nekaj dni tudi sam kandidiral za predsednika stranke. In na kongresu je zmagal. Bil je redek spektakel: edina stranka, v kateri so morali prešteti do deset glasov natančno, če so hoteli razglasiti novega liderja. Tekmovalna demokracija, ki je nismo zaznali v nobeni drugi politični stranki. Pot, ki jo pripelje na vrh med koalicijskimi zavezniki?

Izbira čelnika je potekala po principih najboljših dramskih zapletov, toda umanjkal je osnovni odgovor: zakaj je zmagovalec Han najprej tedne gledal medije, ki so poročali o spopadu treh, potem pa se je zadnji hip odločil za kandidaturo? A če odmislimo raven spektakla, kaj je SD, kaj ponuja, v čem se razlikuje od Levice in Svobode?

Prva na primer izpostavlja skrb za revnejši del populacije in tako gradi nova neprofitna stanovanja. Imeniten videz socialnega čuta, toda koliko ljudi potem preide do državno subvencionirane strehe nad glavo? Eden od deset, če ne le eden od sto.

Ko so pred desetletji v krajih brez vodovoda obljubljali pipe za pitno vodo, niso imeli natečajev, da bi izbrali deset srečnežev. Če so napeljali vodo v kraj, so jo dobili vsi. Res, budžetskega denarja za stanovanja za vse ni in tudi ni bilo nikoli dovolj. Toda, kakšen režim je ta, kjer večina socialno šibkejših prispeva posredno prispevke v stanovanjski proračun, a nikoli ne pride do državnega stanovanja?

Največji prijatelj komunističnega vladarja Tita je bil etiopski cesar Heile Selassie. Vladal je v siromašni državi, kjer so ljudje dnevno umirali od lakote, o njem pa so krožile legende, da je skozi mesta in kraje potoval v kočiji, iz katere je množici dobrohotno metal zlatnike. In ta ga je občudovala kot monarha z izjemnim socialnim čutom.

Vlada, ki jo soustvarja SD, prav tako med ljudstvo meče stanovanja kot zlatnike. Od socialnih demokratov bi pričakovali drugačno držo: da pri plačevanju najemnin pomaga vsem socialnim primerom s podobno subvencijo, ne pa da stanovanjsko politiko izvaja kot igro lota.

Nejavna RTV SLO, ampak komercialna POP TV je izpostavila vest, da je ravnateljica osnovne šole Savsko naselje dala zakleniti šolsko športno igrišče v popoldanskem času. Pravi, da zaradi vandalov, ki uničujejo tamkajšnjo infrastrukturo. In župan Zoran Janković jo je podprl v varovanju družbene lastnine pred huligani. Ena najboljših strani komunističnega režima je bila zares obsežna gradnja odprtih košarkarskih in nogometnih igrišč ob šolah in po naseljih. Mladež se je lahko svobodno in brezplačno družila in se med seboj skušala v športnih igrah. In stranka SD je dedič komunistične partije, od katere so tudi podedovali razvpito judovsko vilo na Levstikovi. Se je novi predsednik Han ali kateri izmed njegovih vrhovnikov oglasil in v imenu socialne skrbi terjal od župana, da spet odpre igrišče? Otroci bolj imovitih staršev obiskujejo privatne športne krožke in treninge, medtem ko so šolska igrišča poslednja oaza za otroke ulice.

Naenkrat je obstoj vandalov samoumevni razlog za zaprtje!?? Župan Janković ima pod svojo oblastjo bataljon redarjev, ki dnevno prežijo na avtomobile z neplačano parkirnino, ki oprezajo za kolesarji, ki se kdaj peljejo po stezi v nasprotno smer, ne bo pa poslal vsako popoldne po enega redarja, da bdi nad šolskim športnim igriščem. Aktualni vrh SD tega uvida in socialnega čuta očitno ne premore.

Predsedniki strank vladne koalicije Matjaž Han, Robert Golob in Asta Vrečko so družno skovali prispevek k zelenemu prehodu. Tako so osnovali fond v višini štirih milijonov, iz katerega bodo kupcem električnih koles prispevali okoli pol tisočaka. Spodbudili pravijo, da bodo državljane, da se po mestih vozijo z e-bicikli namesto z avtomobili. Vladni zakon, ki je v državi z dvema milijonoma prebivalcev, namenjen osemstotim. Ker cena takšnih koles znaša od krepkega tisočaka navzgor, je to prevozno sredstvo, ki si ga večina ne more omisliti. Celotna populacija plačuje dodatne okoljske davščine pri ceni ogrevanja, elektrike, plina, silijo jo, da opusti kurjenje drv in preide na dražje vire ogrevanja, vlada pa posebni bonus nameni eliti. Pri čemer je absurden odgovor vladnih služb, zakaj v želji, da bi ljudje iz avtomobilov prešli na e-kolesa ne postavi še drugo, da državljanom subvencionira nakup navadnih koles. Pravijo takole - naš cilj ni zamenjava navadnih koles za e-kolesa!??????

Tvorcem zelenega prehoda niti na misel ni prišlo, da bi meščan za vožnje po mestu lahko namesto avta uporabljal navaden bicikel. Še huje, v glavi imajo le opcijo, da si sedanji mestni kolesarji želijo presedlati na e-bicikle. In ta druščina vladnih birokratov, ki se ji niti sanja ne, kaj je ničelni ogljični odtis, nam načrtuje zeleni prehod!???? Predsednik socialnih demokratov Han pa je brez rdečice boter državne pomoči za premožno osemstoterico.