Komentar / Informacijska revščina

N'toko

26. 4. 2024  |  Mladina 17  |  Žive meje

Naredimo miselno vajo. Predstavljajte si državo, v kateri ni mogoče prebrati nobene novice o aretaciji in smrti Navalnega. Predstavljajte si, da vsi mediji pišejo o ruskih volitvah kot o velikem prazniku demokracije, članki pa imajo vsi podnaslove »desetine milijonov Rusov se je podalo na volišča in podprlo uspešno delovanje dosedanjega režima«. Na vse pretege skušate najti omembo opozicije ali vsaj protestov, a v peščici člankov odkrijete zgolj cinično opombo, da so druge stranke »izgubljene in nemočne«. Kaj bi si mislili o vsem tem? Verjetno bi rekli, da v demokratičnem svetu ne more priti do takšne situacije. Vsi novinarji in uredniki v državi bi morali biti nesposobni – ali pa na plačilnih listah Putina … Edina druga možnost je, da gre za državo z močno omejeno medijsko svobodo, kjer so mediji podrejeni interesom domačih in tujih elit.

Nadaljujmo vajo tako, da premaknemo pogled na drugo svetovno silo in pogledamo medijsko poročanje o Indiji. V tednih, ko so se tam začele volitve, sem po pregledu vseh glavnih slovenskih medijev našel le par omemb tega za svet ključnega procesa. V redu, Indija je daleč, uredniki predvidevajo, da Slovencev tamkajšnja politika ne zanima (čeprav so isti uredniki sklenili, da bralci hrepenimo po vsakodnevnih analizah volitev v Hongkongu). Tisti mediji, ki so se odločili nameniti Indiji več kot par vrstic, pa so o volitvah povedali iste stvari: »začenjajo se 6-tedenske volitve v največji demokraciji na svetu« in »stranki BJP premiera Narendre Modija se nasmiha nova zmaga«. Vsi so proces opisali z izrazom »festival demokracije«. V Delu smo lahko prebrali celo daljši ekspoze, v katerem avtorica Zorana Baković opiše Modija kot »najbolj priljubljenega voditelja demokratičnega sveta«, velikega reformatorja, ki mu je za razliko od Kitajske uspel demokratični razvojni preboj, Indija pa da je postala »gospodarsko močna, a še vedno mlada, vojaško silna, a še vedno miroljubna, politično stabilna, a še vedno demokratična sila«.

Zdaj pa vzemimo to poročanje in ga dajmo v branje kateremukoli poznavalcu indijske politike. Še tako površen opazovalec se bo začudil, da niti en slovenski medij ni objavil ključne informacije o letošnjih volitvah: da te potekajo v znamenju aretacij opozicijskih kandidatov, vključno s priljubljenim vodjem Arvindom Kejriwalom, ki je pristal za zapahi tik pred začetkom kampanje! Njegove omembe ne najdemo drugod kot globoko na dnu sicer zaklenjenega STA članka. Morda bi si bralci zaslužili informacijo, da je premier Modi, ki popolnoma obvladuje medije in državne institucije, poskrbel za izključitev opozicije iz volilnega procesa – do te mere, da so drugi največji stranki Congress Party celo zamrznili račune. Morda pa bi bili dolžni bralcem še omeniti, da so sicer aretacije in poboji kritičnih politikov, novinarjev, aktivistov in profesorjev stalnica njegove vladavine, prav tako verski pogromi, vpeljevanje hindujskega nacionalizma, vojaško nasilje v Kašmirju in jedrske grožnje sosednemu Pakistanu. Do teh informacij se res ni težko prebiti – lahko bi zgolj citirali Bookerjevo nagrajenko Arundathi Roy, ki je v nedavni zbirki esejev Modijev verski populizem in kult osebnosti primerjala z vzponom fašistov v Evropi pred drugo svetovno vojno. V vsakem primeru smo daleč od »festivala demokracije«.

In tako smo pri cilju naše vaje. Kaj bi poučen opazovalec Indije lahko sklepal o Sloveniji, ko bi bral naše časopise? Kako je mogoče, da v tej državi pišemo o Modiju tako, kot v Belorusiji pišejo o Putinu? So naši novinarji in uredniki vsi nesposobni? Jih plačuje indijska vlada? Imamo omejeno medijsko svobodo? In če mu hočemo iskreno odgovoriti, moramo verjetno priznati, da gre za kombinacijo vseh teh problemov.

Ne, noben diktator ne sili novinarjev, da pišejo propagando o Modiju, nobeni Udbovci jih ne obstopajo v temnih ulicah in jim ukazujejo, da naj ponavljajo orientalistične klišeje o »festivalu demokracije«. To se zgodi po lastni inerciji. Na eni strani so tu pritiski kapitala, ki silijo vse redkejše ustvarjalce prispevkov v hitro povzemanje generičnih agencijskih novic, brez časa za pravo raziskovanje in brez prispevkov samostojnih dopisniških pisarn. Na drugi strani so tu interesi političnih sil, ki vplivajo na informacijske vire – to so zahodne medijske hiše, skoznje pa se izražajo interesi imperialnih držav, za katere je Modi pomemben gospodarski in vojaški partner. Novinarji bodisi nimajo časa preizpraševati, kar jim sporočajo ameriški »strokovnjaki za Azijo«, ali pa se z njimi osebno strinjajo.

Tako se je skozi leta pri nas prijelo nekakšno privzeto poročanje o tujini, avtomatična kategorizacija držav na »demokratične« in »avtoritarne«. Javnost o njihovem dejanskem političnem življenju zares ne izve ničesar, razen da mora navijati za ali proti njihovim vladam. Slovenski novinar danes gleda na množico držav v razvoju, med katerimi ni nobena demokratična (sam proces kapitalistične modernizacije zahteva razlastninjenje, črpanje presežkov in uničevanje okolja, do česar ni mogoče priti po demokratični poti!), ter se sprašuje, v kateri predal naj vrže katero. Ta input dobi od uredništev CNN, New Yorkerja ali Economista, ki poznajo le en kriterij: če se država razvija skladno z interesi zahodnega kapitala, potem je to demokracija, če pa ubira samostojno razvojno pot, je to diktatura.

Najhuje pri tem je, da se v Sloveniji ne zavedamo, v kakšni ekstremni informacijski revščini smo se znašli – in kako zelo se je skrčilo polje medijskega poročanja. Dimitrij Rupel je ob vstopu Slovenije v EU leta 2004 takole povzel nekoč prevladujoče mišljenje: »Doslej smo se bojevali zase, da pridemo nekam … prišli smo v EU, zdaj pa se moramo zanimati za druge, kako bomo urejali svet, ki je zelo zapleten.« Hvala za lepe želje, a moramo žal ugotoviti, da smo z vstopom v EU »zanimanje za druge« in »urejanje zapletenega sveta« kvečjemu opustili. Ne le da v Sloveniji ni več samostojne interpretacije svetovne politike, ni niti informacij, na katerih bi lahko zanimanje za druge države začeli graditi.