Komentar / Nomadi in migranti

N'toko

24. 5. 2024  |  Mladina 21  |  Žive meje

Lik migranta, ki zadnje mesece spet polni naslovnice medijev in bo pomembno odločal o izidu evropskih volitev, je izmuzljiva figura. Osovraženi izraz »migrant« namreč ne spada v nobeno administrativno kategorijo, nima pravne definicije in se ne uporablja v nobenem postopku. Obstajajo predstave o tem, kdo naj bi migrant bil – temnopolti moški z nahrbtnikom na rami ali najstnik, ki iz zvočnika bluetooth posluša alžirski rap –, a v pravnem pomenu kategorija migranta ne obstaja. Slovenska zakonodaja pozna »tujca«, »prosilca za azil«, »osebo s priznano mednarodno zaščito«, na upravnih enotah poznajo različne vrste vizumov in statusov, toda v nobeni kategoriji ne najdemo besede »migrant«. Imamo le slovarsko definicijo, ki pravi, da je to vsak, »kdor spreminja stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov«.

Migrant je torej lahko tudi vaš bratranec, ki dela pri startup projektu v Zürichu, hčerka na rezidenci v New Yorku, sošolec, ki inštruira angleščino v Seulu … Migranti so tudi vsi tisti Američani in Francozi, ki sedijo za macbooki v ljubljanskih kafičih in od slovenskih lastnikov najemajo airbnbje. Dilema je očitna: le kako so lahko ti ljudje v isti kategoriji kot kosovski gradbinci in afganistanski begunci, pred katerimi vaščani zaklepajo drvarnice? Če Evropejci nočejo, da bi bili zaznamovani s slabšalnico »migrant«, mora EU proizvesti formalno jezikovno razlikovanje. Po letih semantične zmede bomo zato tudi v Sloveniji dobili novo pravno kategorijo, ki bo uradno ločevala popotnike z laptopi od tistih brez. S spremembo zakona o tujcih bo v slovensko zakonodajo vstopil »digitalni nomad«. Ustvarjajo se namreč posebni vizumi za tujce, ki v Sloveniji opravljajo »delo od doma« za tuja podjetja.

Pri tem nam ne more uiti kreativno poimenovanje, ki ga je evropska direktiva namenila tej gruči social media managerjev, programerjev in vlogerjev … Da ne bi bili zahodni freelancerji stigmatizirani kot migranti, se je ta slabšalni izraz za razseljenca zamenjal z bolj romantičnim nomadom – besedo, ki je v sodobnem jeziku praktično ne uporabljamo več, ampak v spomin prikliče romane o skrivnostnih beduinih in potujočih cirkusantih. V suhoparnih zakonskih aktih le redko najdemo tak literarni jezik, sporočilo pa je očitno: »migracije« so mračna domena revnih prebivalcev globalnega juga, ko pa se selijo prebivalci globalnega severa, je to avantura mladih junakov, ki širijo inovativnost in gradijo svetovno skupnost kreativcev.

Toda za to igro poimenovanj se skriva več kot le nacionalna segregacija. V razliki med migranti in nomadi namreč vidimo tudi ekonomske procese, ki potekajo na obeh koncih sveta. Koncept digitalnega nomadstva izvira iz neoliberalnih devetdesetih let, ko se je – če uporabimo Marxove besede – »razblinilo vse, kar je trdno«. Lokalne industrije globalnega severa so propadale ali se selile v cenejše države, v kapitalističnih središčih pa je ostala tako imenovana breztežnostna ekonomija: finance, menedžment, programiranje, oblikovanje, trženje, storitve … Razblinila so se tudi trdna delovna mesta, zamenjal jih je začasni gig work. Srednjerazredni ideal stabilnosti v obliki hiše in avta je za marsikoga izpuhtel v zrak. Fiksne delovne prostore in pisarne je zamenjalo fleksibilno delo od doma in v kafičih.

In ko je kapital našel način, da razblini vse trdno, da loči ekstrakcijo profitov od nekega ozemlja, je našel še način, da od ozemlja loči delavce. Številni so namreč ugotovili, da je ceneje sedeti za laptopom v Bogoti, Lizboni ali Ljubljani kot pa v Los Angelesu ali Londonu plačevati oderuške najemnine. Milijoni kognitivnih delavcev so se tako razselili po cenejših koncih sveta in začeli delati iz hotelskih sob. Harvard Business Review je v posrečenem odmevu Marxove teorije to poimenoval prehod od »trdnega načina življenja k tekočemu«.

Toda tudi breztežnostna ekonomija zahodnih držav za svoj obstoj terja nekaj čisto oprijemljivega fizičnega dela – nekdo mora dostaviti paket, skuhati hrano, peljati social media managerja na letališče in zamenjati posteljnino njegovi babici. In ta nekdo je delavec, ki prihaja iz revnejše države ali z vojnega območja. Delavec, ki poskuša svojo družino spraviti iz tekočega stanja bede in nasilja v vsaj malo bolj trdno stanje finančne varnosti. Njegov prihod na globalni sever pa se ne označuje kot »pretok znanja in izkušenj«, zakoni ga ne urejajo v jeziku leposlovja. Z delavcem iz tretjega sveta se ukvarja evropski migracijski pakt, ki je poln besed in besednih zvez, kot so »varnostno tveganje«, »regulacija«, »terorizem«, »tihotapstvo« in »odstranjevanje«. Besed, ki se nam samodejno narišejo v glavi ob omembi migranta. Vnaprej je poskrbljeno, da so ljudje, ki jih zahodna gospodarstva najbolj potrebujejo, tudi najbolj razvrednoteni. In da tam nikoli ne morejo vzpostaviti trdne prihodnosti.

V tem sistemu Slovenija ostaja država večnega prehajanja, avtocestno postajališče med dvema svetovoma. Podobno kot zahodne države njena rentniška ekonomija potiska domače kognitivne delavce v beg pred draginjo, a drugače od zahodnih držav nima lastnih korporacij, pri katerih bi ti ostali zaposleni, niti ne more pritegniti tujih delavcev. V odnosu do delavcev iz tretjega sveta se s svojimi birokratskimi pogoji obnaša enako ošabno kot zahodne sile, plače pa ohranja komaj nad ravnijo tretjega sveta. Tako Sloveniji ostaja le ena funkcija: da je odlagališče za zahodne kreativce, ki bežijo pred draginjo v svoji državi. Digitalni nomadi sicer ne bodo delali za slovenska podjetja, niti ne bodo tu plačevali davkov. Kot kažejo izkušnje primerljivih prehodnih držav, digitalni nomadi prispevajo zgolj k zvišanju najemnin in podražitvi storitev v mestih, zaradi česar na Portugalskem opuščajo vizumske programe, ki jih Slovenija ravnokar uvaja.

Uvedba »nomadstva« v zakonodajo prebivalcem ne prinaša nobenih koristi – izvaja se zaradi ideološke nuje, ne ekonomske. Slovenija s tem vzdržuje fantazijo, da je del inovacijskega središča zahodnega kapitala, ne njegovo obrobje. In da bodo naši otroci odhajali delat na zahod kot nomadi, ne pa kot migranti.