Komentar / Nemčija in Francija

dr. Bogomir Kovač

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Macronov državniški obisk v Nemčiji je kljub tesnemu sodelovanju in hkrati razhajanju obeh držav poln političnih sporočil. Francoski predsednik prihaja v Berlin tik pred evropskimi volitvami, 9. junija 2024. Macron in nemški predsednik Steinmeier želita pokazati, da sloviti »francosko-nemški motor« evropske integracije ni zastal in deluje. Francija in Nemčija imata skupno odgovornost do evropskega projekta, pogosto drugačna stališča, geostrateško pa tudi različna izhodišča. Vsaj štirideset let sta bili obe državi osrednji nosilki gradnje EU. V devetdesetih letih sta bilateralne odnose podredili evropskim institucijam in novemu ustroju ekonomske in monetarne unije. Zadnje desetletje in pol sta v vlogi nekakšnega kriznega menedžerja unije na razpotjih njene širitve in reformiranja. Od izhodiščnega aktivizma do sedanjega institucionalnega konformizma stoji veliko mejnikov, francosko-nemški motor je pogosto bolj mit kot dejanski odločevalec. Obe državi sta danes druga drugi bolj opora pri reševanju lastnih notranjih problemov kot pa prvi nosilki evropskih rešitev. Problem evropske prelomne točke, »Zeitenwende«, je zato danes onkraj nemških težav in francoskih ambicij.

Očitno je EU na eni od svojih mnogih prelomnih točk, toda tokrat vendarle drugačne od prejšnjih. EU se je razvijala v okviru povojne ameriške svetovne ureditve, hladna vojna z Moskvo je bila napeta, toda obvladljiva. Danes so geostrateške karte odprte in EU je tu brez pravega kompasa. EU je po dvajsetih letih tudi pred vedno večjo politično dilemo nove velike širitve, hkrati pa je vse manj politično neučinkovita in ekonomsko konkurenčna. EU je z neoliberalno agendo razkrojila tudi svojo socialno substanco, starajoča se družba fiskalno ogroža državo blaginje. Politično postaja zato ranljivejša kot nekoč, vedno več držav je naklonjenih skrajnim desnim političnim usmeritvam, ksenofobiji, rasizmu, avtoritarnim rešitvam.

Tu sta Nemčija in Francija na podobni notranji preizkušnji. Še bolj nevarne mreže pleteta Melonijeva in Le Penova, Orbánova falanga, kamor spada tudi Janševa Slovenija, pa Poljska z Balti. In povsod so odtisi tajnih služb ZDA in Rusije, tudi ekonomska mišnica Kitajske. Skratka, ekonomske težave, geostrateška izgubljenost in politično nazadnjaštvo počasi potapljajo projekt EU. In zato se zdi vrnitev k izhodiščni vlogi francosko-nemškega motorja racionalna politična pot.

Evropa je vedno obstajala kot celota ekonomskih, političnih in kulturnih različnosti, v matrici držav nikoli ni imela čistih etničnih in nacionalnih meja. Zato so se vsi poizkusi nekakšne skupne Evrope vedno znova razblinili v konfuznosti nacionalnih identitet suverenih držav, meddržavni sistemi pa so vedno znova končali v kaosu vojn in novih spornih delitev ozemelj in ljudi. Idejo meddržavne evropske integracije je že leta 1939 postavil Hayek, rešitev »nemškega vprašanja« vidi v pacifikaciji Nemčije znotraj evropske politične federacije na temelju skupnega svobodnega trga. Dejansko je nastanek evropskih integracij del reševanja francosko-nemških odnosov in obratno. Zaradi nasprotovanja ZDA in VB je politični projekt združevanja zamenjal Monnetov pragmatični ekonomski funkcionalizem. Ekonomska pot razvoja je tako ostala edina možna politična integracija. Podoben entuziazem politične integracije je obudil v devetdesetih letih Delorsov projekt ekonomske in monetarne integracije, zamejil pa ga je širitveni pok leta 2004 pod nemško taktirko. Francosko-nemški tandem sta de Gaulle in Adenauer zastavila leta 1963 z Elizejsko pogodbo, toda kasneje je postopoma zbledel v labirintih vse kompleksnejše ekonomske in monetarne unije (EMU). Francosko-nemški motor je izgubljal moč in navor, entuziazem integracijskih iniciativ so zamenjali birokratski protokoli sodelovanja, prilagajanja in usklajevanja. Transakcijska diplomacija trgovanja z lastnimi interesi je običajno končala v politični trgovini z ostalimi članicami. Formula je bila preprosta, skupno stališče Francije in Nemčije hitreje postane agenda EU. Problem pa je, ker jih je vse manj, povsem prazna pa je tudi karizma njunih političnih voditeljev.

Skupna izjava Macrona in Scholza v londonskem Financial Timesu o nujni vrnitvi evropske suverenosti na globalni ravni zveni zato prazno, skorajda groteskno. Ponuja dosedanjo agendo zelenega prehoda in digitalizacije, cepljenega z aktivno politiko reindustrializacije in konkurenčnosti, skupno obrambno in varnostno politiko. EU naj bi vrnili na globalni politični oder z novo liberalno ekonomsko agendo, zasebnimi investicijami, inovacijskim zagonom, odpiranjem notranjih trgov in zmanjšanjem birokratskih bremen. V tem kontekstu bo morda v političnem preigravanju Draghi nadomestil von der Leynovo na čelu evropske komisije v Bruslju. Njuna ambiciozna, odprta, robustna EU išče nov skupni imenovalec v oboroževanju in ne socialni agendi, v varnostni in ne socialni politiki, bližje je vojni kot miru, od Ukrajine do Palestine. To pa je nevarna popotnica nekdaj nepogrešljive francosko-nemške naveze.

Francosko-nemška vizija EU je vse bolj problematična, vse bolj oddaljena od vrednot socialne države in miroljubne koeksistence. Tudi njun krizni menedžment je v obdobju zadnjih kriz vse slabši, ni skupnih ciljev in zato tudi ne rešitev za EU. Njun status quo je postal evropsko tveganje, njun integracijski motor bo treba obnoviti ali pa zamenjati. Toda s kom in kako? Macron rad kritizira, fascinira in frustrira. Nemčija trenutno ne zmore niti tega. Zato je center evropske gravitacije danes bližje Parizu kot Berlinu. Suverenizem je bolj francoska kot nemška domena, želena evropska konkurenčnost pa bolj ustreza »deutsche qualitat«. Oboje bi morali združiti, toda »velika« Francija in Nemčija sta prej grožnja kot rešitev vedno večje in vse bolj razdrobljene EU. »Elektrifikacija« starega motorja je tudi tukaj prej problem kot rešitev.