Komentar / Davčni gordijski vozel

dr. Bogomir Kovač

7. 6. 2024  |  Mladina 23  |  Ekonomija

Polovica mandata Golobove vlade konec maja 2024 je sovpadla z napovedjo prvega svežnja toliko želene davčne reforme. Fiskalna in razvojna politika države veljata za tradicionalno ogledalo uspešnosti vladnih administracij. Zato je podoba napaberkovanih davčnih sprememb dobro ogledalo kaotičnega kolaža dveletnega delovanja Golobove vlade, pa tudi dometov njenega finančnega ministra. Očitno v tej državi nismo kos sistemskim reformam, karkoli že pomenijo v slovenski politični srenji. Obvladovanje davčnega področja je žal ekonomsko eno najkompleksnejših in politično najzahtevnejših opravil vodenja države. Manevrskega prostora za davčne spremembe je običajno manj od želenih ciljev, učinki so težko napovedljivi in pogosto protislovni. Kdor temu ni kos, je bolje, da davčni sistem in njegovo reformiranje pusti ob strani. Povzroči lahko več škode kot koristi in to velja tudi za Golobovo administracijo. Davčni sistem pomeni vez med interesi zasebnih davčnih komitentov in javnim interesom države. V kolesju zavoženega neoliberalnega kapitalizma potrebujemo radikalno nov način sodelovanja med državo in biznisom. In tu se pri nas očitno zatika povsod, od nesposobnosti državne uprave do nezaupanja deležnikov in neodgovornih politikov. Davčni gordijski vozel je zanje preprosto nerešljiv.

Napoved davčnih sprememb nove Golobove administracije se začenja že s koalicijsko pogodbo in nadaljuje s pompoznim trojčkom zdravstvene, plačne in davčne reforme. Na polovici političnega mandata je vse skupaj končalo v močvirju zgrešenih obljub in kloaki sistemske entropije. Brez jasnih konceptualnih okvirov ni mogoče doseči sistemskih sprememb, brez prepričljivih rešitev so se deležniki iz zaveznikov prelevili v nasprotnike. Vladni polčas je zato končal v poplavi nadležnih stavk in nedelujoče države. Težava pa je stara. Državna uprava očitno ne obvladuje kompleksnejših razmer, vlade se izgubljajo v vedno večjem političnem voluntarizmu. Sodelovanje s strokovnimi krogi univerz in inštitutov je izjema in ne pravilo, upravljanje in vodenje države sta vedno bolj amaterski. Pa bi zadostovali že zgledi Avstrije, če že ne zmoremo posnemati Nizozemske. Napoved davčne reforme je ogledalo teh zablod.

Pred dobrim letom, marca 2023, je vladna administracija pred množico deležnikov na Brdu napovedala davčne spremembe, že takrat brez repa in glave. In po slabem letu dni zatišja je minister Boštjančič imenoval strateški svet in delovno skupino za pripravo famozne davčne reforme. V obeh so številni deležniki, pa cvetober državnih sekretarjev in nekaj odvetnikov, razmejitev med njimi ni povsem jasna. Strateški svet je videti kot nadomestek socialnih partnerjev, delovna skupina bolj kot sosvet davčnih zavezancev, prave davčne stroke, akademske in svetovalne ni videti nikjer. Nikjer ni ekonomskih poznavalcev davčnih sistemov in politik, ki bi dali konceptualni okvir, vedeli za sistemske rešitve, politike in ukrepe, fiskalno presojo učinkov vred. In v prvem paketu davčnih sprememb smo dobili to, kar takšni skupini deležnikov in administracije realno zmoreta. Prgišče nepovezanih ukrepov, strokovno, procesno in sistemsko davčno skrpucalo.

Boštjančičeva zagotovila, da želijo pripraviti celovite rešitve, enostaven in pregleden davčni sistem, davčno stabilno okolje in učinkovite ukrepe, so preprosto smešna. Domala deset let ne zmore noben finančni minister oblikovati konsistentne zgodbe, kdaj in kako spremeniti davčni sistem, kaj so cilji in nameni davčne politike, kaj storiti z osrednjo davčno trojico in kako procesno izpeljati davčne spremembe. Razlog je preprost. Nihče se dejansko resno ne ukvarja z davčnim sistemom, pa tudi ne s fiskalnim okvirom države, z ad hoc rešitvami vsako leto nekaj spreminjamo, dopolnjujemo, krpamo. Sistem pa je vedno manj pregleden, davčno okolje vedno bolj nestabilno, vsakoletne procesne improvizacije nenehnih sprememb pa povečujejo davčni kaos. Dejstva so torej daleč od Boštjančičevih ciljev in namer, tudi zadnjega paketa vladnih davčnih ukrepov ni mogoče operativno izpeljati v želenem roku do začetka leta 2025. Davčne spremembe zahtevajo ustrezno prilagajanje zavezancev, davčne zakonodaje ter uprave, če želijo učinkovati. V smiselnih paketih bi jih morali dobivati morda vsakih pet let in ne vsakih nekaj mesecev. Verodostojnost in dolgoročnost davčnega sistema sta pogoj fiskalne stabilnosti. Preprosto in logično, kdor razume davčni sistem in pozna davčno politiko.

Prvi sveženj ukrepov naj bi bil namenjen povečanju konkurenčnosti gospodarstva, odpravi administrativnih ovir, nekaterim dolgoročnim razvojnim ukrepom. Skupnega imenovalca med njimi ni, gre za nabor ciljanih, segmentiranih ukrepov, pravijo, toda njihov fiskalni domet je majhen, razvojno nedoločljiv, tehnično ponekod tudi neizvedljiv. Dobili smo jih očitno zato, da bi vlada nekaj pokazala, pa je dokazala zgolj svoj ekonomski diletantizem. Če naj bi zahtevnejši del dodala tam v letu 2025, operativno pa v volilnem letu 2026, bo to njen popolni politični samomor. Janševe evtanazije pri tem niti ne bo potrebovala. Naštevanje sprememb in njihov komentar sta za zdaj nesmiselna. Zgolj nekaj je resnično potrebnih (umik obdavčitve subvencij za kmete, obdavčitev sladkih pijač), nekatere so zavajajoče (davčni kredit za privabljanje »talentov« iz tujine), druge preprosto neumne (tiskanje računov v prehranskih avtomatih, ničelna boniteta za kolesa), večinoma ponujajo sporadične popravke. Skratka, davčni ništrc.

Kaj svetovati na koncu te druge davčne epizode Golobove vlade? Odgovor je preprost. Opustijo naj vsako misel o davčnih spremembah in reformi. Govorijo naj rajši o prednostih davčne stabilnosti in predvidljivosti, ker bodo reformo zaupali strokovnjakom ob začetku svojega drugega mandata, tam v letu 2027. Tako bodo vsaj utrdili lastno politično vero, nam pa zapustili začasno ekonomsko odrešitev.