Komentar / Veščina molka

Heni Erceg

14. 6. 2024  |  Mladina 24  |  Hrvaška

Ko je nedavno Marko Purišić, bolj znan kot Baby Lasagna, na evrovizijskem tekmovanju osvojil drugo mesto, so ga v Zagrebu pričakali kot zmagovalca Evrovizije. Na glavnem trgu se je zbrala vsa prestolnica, da bi pozdravila novega junaka. Mladi pevec, ki je za pot od letališča do mestnega središča v odprtem avtobusu potreboval več ur, je vešče skrival nelagodje. Med vožnjo je mahal zbranim, ki so, kot se je izrazila neka državljanka, »spet slavili pripadnost skupnosti«, na slavju pa se je nato prikazal sam premier, saj je za podžiganje populizma in kolektivnega zanosa treba izkoristiti vsako priložnost. Vodja ustašofilske koalicije je zmagoslavno razglasil, da mladeniču izroča 50 tisoč evrov, ker je s svojim nastopom »ogromno prispeval k promociji Hrvaške«. To je storil kar tako, s cesarskim ukazom, ne da bi se kdo vprašal, kako, zakaj, še posebej, ker ne gre za kak drobiž, ampak za znesek, s katerim bi bilo mogoče obnoviti katero od tistih hiš na Baniji, ki so se porušile med potresom že pred štirimi leti.

No, potem je pevec subtilno dal lekcijo veljaku na čelu vlade, zahvalil se je in povedal, da denarja ne misli sprejeti, ampak naj ga raje namenijo dvema bolnišnicama za pomoč hudo bolnim otrokom.

Zakaj sploh omenjam to evforijo pripadnosti skupnosti in uslužnosti oblasti do drugouvrščenega – čeprav je res prijeten mladenič – na nekem plehkem tekmovanju? Zato, ker je kmalu za tem na Hrvaško prispela zlata palma, prva nagrada s filmskega festivala v Cannesu za kratkometražni film Človek, ki ni mogel molčati scenarista in režiserja Nebojše Slijepčevića. Prva takšna nagrada, odkar je Hrvaška samostojna država. So mar Slijepčeviću pripravili množični sprejem v središču Zagreba? Se je na njem pojavil premier, da bi se mu zahvalil za »krepitev pripadnosti skupnosti«? Mu je namenil 50 tisoč evrov zaradi »ogromnegaprispevka k promociji Hrvaške v svetu«? Seveda ni, saj nagrajeni kratki film govori o Tomu Buzovu, človeku, s katerim nobena od tukajšnjih nacionalističnih družb ne ve, kaj bi, tako da je pravzaprav kamen spotike, nikakor ne povezovalni dejavnik. Je globoka zareza v novejši zgodovini, prek katere še danes nismo zgradili mostu, na katerem bi se končno, soočeni z odgovornostjo za krvave medvojne dogodke, kot ljudje srečali pripadniki sprtih hrvaških in srbskih plemen.

Tomo Buzov, upokojeni častnik JLA, po rodu Hrvat iz okolice Splita, ki je živel v Beogradu, je tistega medvojnega leta 1993 potoval na obisk k sinu z vlakom št. 671 na progi Beograd–Bar. Vlak so na postaji Štrpci v BiH ustavili četniki Milana Lukića, pozneje v Haagu obsojenega zaradi grozljivih zločinov nad Bošnjaki v Višegradu. Ukazali so, naj iz njega izstopijo vsi potniki z muslimanskim priimkom. Tomo Buzov ni sodil mednje, niti še 500 drugih potnikov na vlaku št. 671. Kljub temu ga je Lukićeva horda odpeljala in ubila in še danes se ne ve, kje je njegov grob. Zato, ker je bil človek, ki ni znal molčati, in se je postavil po robu Lukićevemu ukazu.

Dejanje norosti? Ali človeškega dostojanstva in poguma, kakršen bi, če bi ga navadni ljudje večkrat pokazali, morda preprečil številne zločine, in to ne samo v naših krajih. Molčati je lahko. In človeško se je bati. Toda človeško bi bilo in tudi zdravilno, če bi se pozneje zavedeli lastnega in vsesplošnega molka iz časov, ko »ni bilo mogoče nič narediti«.

Slijepčevićev film ne poveličuje poguma, samo pokaže, da imamo možnost tudi ne molčati, toda recepcija filma na Hrvaškem, posebej v desničarskih kvazikulturnih krogih, govori zgolj o odporu do Toma Buzova, ki bi lahko, pa ni, »kot toliko častnikov JLA«, pravočasno stopil na »pravo«, hrvaško stran, namesto da je še naprej živel v Beogradu. Prav tako, kot je bil general Trifunović, ki je leta 1991 vojašnico v Varaždinu Hrvatom prepustil brez izstreljenega naboja in so ga v Srbiji obsodili kot izdajalca, na Hrvaškem pa kot vojnega zločinca, nikogaršnji, je bil tudi Tomo Buzov – ki so ga ubili, ker se je postavil po robu zločincu – nikogaršnji. Je nikoli najdeni artefakt nekega obdobja, ki še danes traja, v katerem nacionalisti tam in tukaj priznavajo in poveličujejo samo svoje »heroje«, svoje vojne zločince. Na Hrvaškem se Buzova spominjajo le prijatelji iz rojstnega kraja, v Srbiji so pred časom postavili spominsko ploščo na hiši v Beogradu, kjer je živel, a je bila tako rekoč takoj uničena; v glavnem, človek, ki ni mogel molčati in je svoje dejanje upora plačal z življenjem, ne ustreza nobeni družbi.

Zato je Slijepčevićev film, kot ugotavlja zgodovinar Dragan Markovina – krasna diverzija! Na tem območju, v državah, ki zavračajo vsakršno soočenje z lastno preteklostjo, v kateri so nekateri v imenu naroda zagrešili strahotne zločine, kakršen je bil umor 18 Bošnjakov in Hrvata Toma Buzova iz vlaka št. 671, pri katerem so drugi, večina, molčali. Ali to odobravali. Zato se Hrvatom razen ozkemu krogu, fučka za dokument o človečnosti odziva Toma Buzova na okrutnost nekega zločinca, pa tudi za drugo Slijepčevićevo »diverzijo«, film Srbenka po motivih iz predstave Oliverja Frljića o mali Aleksandri Zec, ki so jo skupaj s starši v Zagrebu zahrbtno ubili »naši« fantje, film, ki je leta in leta tičal v bunkerju HTV.

Zato tisto, kar je nagrajeno v Cannesu, v teh žalostnih državah pričakamo z nelagodjem, ne s streznitvijo. Z nemim sporočilom: ne želimo, da naš skupni molk o zločinu moti človek, ki ni mogel molčati.