Komentar / Kakšna unija?

dr. Bogomir Kovač

28. 6. 2024  |  Mladina 26  |  Ekonomija

Evropske volitve so po naravi reči bolj pretresle politične vzvode delovanja EU in manj ekonomske. Pričakovani zasuk v desno ni bistveno spremenil političnih razmerij, večja težava so spregledani ekonomski temelji. Politični premik k populizmu in frustracije volilnega telesa imajo ekonomske korenine, v ozadju je brodolom neoliberalne ideologije in prakse. EU je odziv na povojne razmere, razvija se v spoprijemanju s krizami, oblikovana pa je za dobre čase in ne za slabe. In prvih očitno ni več. Danes jo z desne in leve dojemajo kot domala večno institucijo »a la carte«. Vsakemu nekaj daje in vsem nekako koristi, zato vsi verjamejo v trdnost integracije, čeprav narašča nezadovoljstvo z njenim delovanjem. EU ekonomsko zahteva večjo soodvisnost in politično koordinacijo, toda politično se krepijo protekcionistične in nacionalistične težnje. Nikoli dorečeno načelo subsidiarnosti je trčilo ob problem legitimnosti, ta pa ob delovanje evropske demokracije. Iskanje »strateške avtonomije« navzven je samo druga stran izpraznjene suverenosti navznoter. Politična unija je ekonomsko nujna, ni pa politično zaželena, desnica in levica ji nasprotujeta vsaka po svoje. Za sedaj so vsi združeni v svoji različnosti. In to ekonomsko vedno bolj zapleta položaj in manevrske sposobnosti EU.

Populizem z desne in z leve izhaja iz krize politične identitete EU, in ta ni od včeraj. Krepi se zadnjih 30 let, zlasti z nezadovoljivim institucionalnim projektom širitve in poglabljanja EU. Časovno se ujema s prevlado neoliberalne agende in evra kot nadgradnje enotnega trga. Vsi populizmi vedno hujskajo ljudi proti političnim elitam, korenine zla vedno najdejo v skupnem sovražniku naroda, svoje gospodarske težave pripisujejo njihovim zlorabam. Rdeča nit teh prizadevanj je zavračanje družbenega statusa quo, toda njihove »revolucionarne« zahteve so brez pravega kompasa. Populistična politika načeloma nasprotuje liberalnim tržnim usmeritvam, pa tudi socialni državi, ki preveč pomaga drugim in ne njim. Desni populizem zavrača ekonomsko globalizacijo, nasprotuje migrantom in azilantom, levi izhaja iz ekonomskega ogrožanja delavcev in kmetov, naraščajoče neenakosti. Desnica goji pri tem agresivno politično ksenofobijo do drugih, levi pol pa nasprotno varuje identiteto in pravice marginalnih skupin. Od tod polarizacija njihovih stališč, toda skupno nasprotovanje rešitvam EU. Evropski zeleni dogovor ali novi sporazum o migracijah in azilni politiki desni populisti vidijo kot grožnjo, levi pa kot sterilno orodje birokratov.

Nemška desnopopulistična stranka AfD je dober primer teh stranpoti. Spočeta leta 2013 nosi v nedrjih nasprotovanje nemški pomoči zadolženim državam in odpor do milijona sprejetih beguncev. Njen politični bazen so ljudje, nezadovoljni z vladno socialno, energetsko, zeleno in protirusko politiko, ker živijo zaradi tega slabše in bolj negotovo. Njene rešitve se sproti prilagajajo nezadovoljstvu volivcev, stavijo na reševanje regionalnih in lokalnih problemov, ki zadevajo konkretne interese ljudi. Podobno je v Franciji, kjer je Macron v izgubljenem položaju. Le Penova na desni in NLF na levi bosta dobili večino, čeprav z nasprotnimi programi. Desnica je manj socialna, ostro nasprotuje priseljevanju, korupciji elit, tudi okoljevarstvenim ukrepom. Združena levica želi zvišati plače, povečati davke, razveljaviti pokojninsko reformo. Eni se napajajo z izključujočimi nacionalizmi, drugi z vključujočim socializmom. Niti v Nemčiji in tudi ne v Franciji populisti nimajo jasnih ekonomskih odgovorov, kako zmanjšati gospodarsko negotovost in rešiti težave držav, nazadnje tudi EU. Lažje je biti proti kot povedati, kaj storiti in kako.

EU se je kot tradicionalna in globalna industrijska velesila znašla pred hudimi težavami. Na eni strani jo bremeni velika postindustrijska transformacija, na drugi potreba po reindustrializaciji zaradi zelenega preoblikovanja in tržne deglobalizacije. Neoliberalizem je namreč s svojo finančno agendo pripeljal EU do usodne deindustrializacije. Izgublja svoje strateške kompetence in konkurenčne prednosti. V evrskem območju je bilo povprečno zmanjšanje industrijske proizvodnje na medletni ravni lani od pet do šest odstotkov, gospodarstvo dejansko stagnira, fiskalna kriza socialne države v starajoči se EU postaja neobvladljiva. EU v takšnih okoliščinah ne more doseči nekakšne »odprte strateške avtonomije« v razmerju do ZDA in Kitajske. Zahodni neoliberalni kapitalizem je preprosto izgubil zgodovinsko bitko. Rusijo je zapravil že pred Putinovim prihodom, Kitajsko skuša zvabiti v past nove hladne vojne. Zelena agenda, deglobalizacija in protekcionizem, stopnjevanje vojaških konfliktov so zgolj vzvod nove dominacije nad tretjim svetom. Najboljši dokaz implozije sistema vidimo v sedanji ameriški predvolilni bitki, pa tudi v institucijah EU, oboje je del transmisije korporativnih interesov. Sedanji vzpon skrajne populistične desnice, ekonomskega nacionalizma in političnega suverenizma je posledica te nemoči.

Dejstva so torej jasna. Neoliberalni projekt bi EU morala nadomestiti s holistično industrijsko politiko, vključujočim socialnim sistemom in pravičnejšo ureditvijo večsmernega globalnega sveta. Populistični politični voditelji za zdaj ponujajo zgolj politično mimikrijo, ki realne frustracije in strah ljudi spreminja v amorfni politični kapital. Niso rešitev, temveč del problema in podaljšek sedanje agonije. Ostaja iskanje novega, morda »globalne« EU kot vodilne grupacije za trajnostni razvoj in mir ali pa »socialne« EU za pravičnejšo družbo blaginje. Morda pa EU potrebuje korak nazaj v prihodnost, k »zaščitniški tržni« EU, ki brani svoj način življenja in gradi zvezo držav znotraj stare tržne integracije. Levici sta bližji prvi alternativi, desnici drugi. Izbira je jasna, odločitev pa težka in usodna.