Komentar / Brez odgovora

dr. Bogomir Kovač

21. 6. 2024  |  Mladina 25  |  Ekonomija

Nenavadno mednarodno politično srečanje o miru v Ukrajini sredi junija 2024 v švicarskem letovišču Burgenstock je skrbno izbran zaključek globalne medijske podpore vojni v Ukrajini. V Berlinu so najprej gostili mednarodno konferenco o obnovi Ukrajine, potem je vrh skupine G-7 v Italiji zgolj potrdil politični dogovor o vsestranski in dolgoročni pomoči tej nesrečni državi. Odločitev je jasna, Zahod si želi nadaljevanje vojne in ne miru. To preprosto ustreza geostrateškim interesom ZDA, manj EU, koristi Zelenskemu, manj Ukrajini. Zanj je vojna politična rešitev, podobna Netanjahujevi usodi v Izraelu. Za zahodni svet pa je to zgodba katastrofalnih izbir, hipokrizije, izgube kredibilnosti. Politični mesečniki v Bruslju, Washingtonu in drugod nas korak za korakom vodijo v novo evropsko in svetovno vojno. In ko grozote Ukrajine postanejo EU in apokaliptična Gaza podoba sveta, potem ni več poti nazaj. Dejansko se pod krinkami mirovnih konferenc in povojnih obnov skrivajo vojno hujskaštvo, politične manipulacije, banalnost zla. Žal v tretji svetovni jedrski vojni v dobi navdihujočega antropocena ne bo zmagovalcev. Naša usoda tiči v igri prestolov vojnih zločincev od Moskve do Washingtona, Pekinga in Bruslja.

Politična smetana zahodnega sveta si je v 14 dneh dodobra obrusila pete. Na berlinski konferenci o obnovi v Ukrajini so predstavniki 60 držav razpravljali predvsem o vojaškem biznisu. Ponovili so stare številke. Ukrajina vsako leto potrebuje zunanjo pomoč zahodnih držav do 50 milijard dolarjev za tekoče investicije in delovanje države, okoli 500 milijard pa za celotno obnovo. In pristopni pogovori za vstop v EU naj bi se začeli že letos, z novo oblastjo v Bruslju. Na vrhu držav G-7 v Bariju nekaj dni kasneje se je zgodba nadgradila. Tu sta Zelenski in Biden podpisala dolgoročni varnostni sporazum med Ukrajino in ZDA, podobno kot še 15 drugih vplivnih zaveznic. Pokritje zahodne pomoči Ukrajini bo omogočal skupni posojilni konzorcij, tudi z donosi zamrznjenega ruskega premoženja. Krog je tako sklenjen. Vsi so napovedali še dodatne ekonomske sankcije, zlasti proti vsem potencialnim dobaviteljem ruske vojske in finančnemu sistemu ruske države. Toda finančna in vojaška pomoč za zdaj še ne vključuje dragocenih Natovih vojakov. Seveda, Ukrajina ne sme ustaviti vojne z Rusijo in kupovati mora zahodno orožje, da stabilno in pravilno zaokroži kapital. Potrebuje tudi usmerjene reforme in ravnanje s standardi Nata, da se pravočasno pripravi za vstop v obe zvezi.

Mirovni vrh v Švici naj bi to zgodbo osmislil kot mirovni proces. Nanj so povabili 160 držav, da bi potrdili mednarodno legitimnost svojih namer. Toda nesmislov je veliko. Iskanje dodatnega vojaškega zavezništva ni potrebno, mirovni dogovor brez nasprotne strani pa je nemogoč. Rusije niso niti prav povabili, Kitajska je zaradi odsotnosti obeh vojnih strani zavrnila srečanje. Zato smo na koncu dobili zaveze v smislu resolucij ZN, brez kakršnihkoli rešitev, kako naprej. O dometu srečanja govorijo številke. Od 160 vabljenih držav je končno izjavo potrdilo zgolj 78 podpisnic. Očitno so želeli prepričati svet okoli sebe, morda celo Rusijo in Putina, da je vojna v Ukrajini nesmiselna in dolgoročno izgubljena. Kajti zahodni svet obvladuje 55 odstotkov svetovnega BDP, Rusija zgolj 2,5 odstotka, ekonomsko in finančno se bo torej zlomila, s tem pa tudi politično in vojaško. Zato šteje samo vojaška zmaga, mir pride kasneje. Ukrajina v tem duhu že ponuja svoje pogoje, umik ruske vojske, obsodbo vojnih zločincev in reparacije za povrnitev škode. To predpostavlja politični poraz in popolno vojaško kapitulacijo Rusije kot jedrske sile, za katero stoji Kitajska, nova prva država sveta. Kako doseči ta neverjetni cilj, je kakopak krščanska skrivnost zahodnega razodetja. Za zdaj bi v križarski maniri prodajali Ukrajini bolj ofenzivno orožje, dopustili napadati tudi rusko ozemlje, sodelovanje Nata pa bi poglobili. Korak za korakom nas ti mesečniki zapletajo v neposredni spopad z Rusijo.

Vse to nas spominja na britansko-nemški antagonizem konec 19. stoletja, ko je hitra in brezkompromisna rast Nemčije trčila ob imperialne interese Britancev. Nemci so Britance slikali kot globalne grabežljivce, Britanci Nemce kot brutalne avtoritarne silake. Nemčija je hotela novo ureditev sveta, Velika Britanija je želela obraniti svojo Pax Britanica. In prva svetovna vojna je postala neizbežna. Ruska invazija 2022 je bila v veliki meri izzvana, s stiskanjem Natovega obroča, spodbujanjem državljanske vojne, s skrivno pripravo Ukrajine na ruski udar. ZDA so jo znotraj Pax Americana dolgo načrtovale. Rusijo so želeli strateško blokirati z vojaškimi sredstvi, EU nevtralizirati z ekonomskimi pritiski. Mirovni sporazumi po letu 2014 so bili vseskozi krinka (Minsk I in II), neposredno mirovno ponudbo Zelenskega marca 2022 so minirale Britanija, Nemčija in Francija. Rusija bi se tedaj celo umaknila, če bi ohranila Krim in dosegla nevtralnost Ukrajine. Politična trgovina sprtih strani je bila očitno zunaj interesov ZDA in pričakovanj EU.

Vojne običajno trajajo, dokler obe strani upata v zmago in imata podporo. Za Ukrajino stojijo ZDA, za Rusijo Kitajska. Kijev si želi povrnitev meja iz leta 1991, vstop v EU in Nato, Rusija zahteva vojni status quo, nevtralni položaj Ukrajine, odpravo ekonomskih sankcij. Toda če zmaga Putin, kje se bo ustavil na poti proti EU, če zmaga Ukrajina, kakšno kapitulacijo Rusije si želijo v ZDA, morda celo njen razpad? Zahod stavi na ekonomsko moč, Rusija na vojaško živo silo. Ukrajino bi žrtvovali oboji. Nobena vojna po letu 1815 ni trajala več kot 10 let in tudi ukrajinska ne bo. Njena eskalacija pa v temelju ogroža obstoj EU, tudi svetovne ureditve. Kdo bo potegnil zasilno zavoro pred izbruhom tretje svetovne vojne? To je ključno vprašanje, za zdaj brez odgovora!