Komentar / Tožilka in tolovaj

Vlado Miheljak

26. 7. 2024  |  Mladina 30  |  Dva leva

»Ljudje je ne marajo. Nihče je ne mara. Nikoli ne bi mogla biti prva predsednica. … To bi bila žalitev za našo državo. ... Veste, kdo je bolj levo od norega Bernieja? Kamala. Kamala. Kamala.«
— To je rekel Donald Trump in ob tem popačeno in norčavo izgovarjal ime Kamala (ABC News, 9. 9. 2020)

»S takšnimi sem se ukvarjala kot tožilka in lahko mi verjamete, ko vam povem, da poznam tipe, kot je Donald Trump.«
— To je Ameriki razkrila Kamala Harris (STA, 23. 7. 2024)

Pravijo, da je Bidnov odstop pravilna, a prepozna poteza. No, ne vem. Če je prepozna, ne more biti pravilna. Se je pa sedaj nenačrtovano zgodilo to, kar smo nekako pričakovali po sicer prepričljivi zmagi Bidna proti Trumpu leta 2020. Takrat se je ocenjevalo, da (že takrat rahlo načeti) Biden ne bo več sposoben kandidirati še enkrat. In bodo Kamalo Harris celoten mandat pripravljali na nominacijo za letošnje volitve. To se ni zgodilo. Kljub vse bolj očitnemu pešanju kognitivne in telesne moči Bidna, se ni v demokratski stranki nihče drznil reči, da bo ponovljena kandidatura polom. Kar se je v zadnjih mesecih potrdilo. Takoj po odstopu so vplivni demokrati začeli eden za drugim izjavljati, da je Bidnova zapuščina izjemna ter da je z odstopom naredil državotvorno dejanje. No, to izjemno zapuščino je (tudi pred volivci demokratov) dobro skrival. In predolgo vztrajanje pri kandidaturi je bilo vse prej kot državotvorno dejanje.

Vsekakor je razočaral mnoge, ki so leta 2020 volili ali pa so se še dodatno aktivirali, da bi preprečili Trumpu drugi zaporedni mandat. To je pripeljalo na volišča veliko tistih, ki sicer tradicionalno ne volijo. Zato je bila volilna udeležba leta 2020 nadpovprečno visoka (66 odstotkov). Ključen delež »ekstra volivcev«, ki so naredili razliko oziroma nagnili tehtnico v prid demokratskega izzivalca, sploh ni bil fasciniran nad Bidnom, ampak je volil Netrumpa. Strukturne analize exit pollov vse po vrsti potrjujejo, da sta takrat dve tretjini demokratskih volivcev glasovali predvsem proti Trumpu, in mnogi med njimi (denimo Sandersovi volivci) so s stisnjenimi zobmi ali ščipalko na nosu glasovali za Bidna, ki ni bil njihova prva izbira. Med mladimi in srednje mladimi volivci je tako Biden gladko premagal Trumpa. Med ženskami tudi. Med nebelimi volivci pa sploh. Med modalno vernimi in nevernimi prav tako. Kombinacija rase (nebela), starosti (do 44 let), izobrazbe (višje stopnje) in spola (ženski) je bila leta 2020 formula, ki je utrla Bidnu pot v Belo hišo. Uspelo mu je, kar v tekmi pred tem ni uspelo Hillary Clinton: zmagati v tako imenovanih kritičnih državah. Znano je, da na obeh obalah premočno zmagujejo demokrati, kar pa ne šteje prav veliko. V Kaliforniji je Biden leta 2020 zmagal z več kot pet milijonov glasov razlike (s 63,48 odstotka). Ta velikanska razlika, ki preseže volilno telo kar nekaj manjših republikanskih zveznih držav skupaj, pa v ameriškem volilnem sistemu ne prinese nič več, kot bi le en glas večine. Resnično pomembne so battleground oziroma swing states, kjer se lahko od volitev do volitev ob majhnih razlikah tehtnica nagiba na eno ali drugo stran. To so predvsem Arizona, Nevada, Wisconsin, Michigan, Pennsylvania, Severna Karolina in Georgia. In tu je Biden leta 2020, v nasprotju s Hillary Clinton, zmagal v vseh soočenjih, razen v Severni Karolini. V zadnjih tednih pa je Biden izgubljal v vseh naštetih. In ta razlika se je iz dneva v dan, po vseh Bidnovih zdrsih in neuspelem atentatu na Trumpa, še povečevala. Prav tako se je večala razlika na nacionalni ravni. Odstop je tako postal edina možnost. Lahko Kamala Harris premaga Trumpa? Lahko, a težko. Težko bo nadoknadila izgubljene tedne kampanje. Vprašanje je tudi, koliko bodo antitrumpovski volivci motivirani, da se reaktivirajo in gredo spet množično na volišče. No, nastal je paradoks, ki gre v prid Kamali Harris. Trump je kljub visoki starosti deloval proti Bidnu kot kandidat poln energije. Sedaj bo obratno, Trump bo proti Harrisovi deloval kot nebogljen in žlehtnoben starček. Njegov prostaški besednjak, ki ga je prostodušno in učinkovito uporabljal proti Bidnu, bo v tekmi z izzivalko odgnal zmerne republikanske volivce in volivke, brez katerih ne more zmagati. Kamala Harris lahko v soočenjih ponudi formulo: (relativna) mladost + temna polt + ženski spol. Ali bo ta kombinacija na volišča pripeljala zadržane volivce, volivke ali pa bo aktivirala dodatne latentne in manifestne predsodke, je težko napovedati. Pri Obami je barva kože nesporno več prinesla kot odnesla, pri Hillary spol ni odigral odločilne vloge. Zakaj? Ker dejansko ni pomenila alternative, ki vleče najbolj liberalno Ameriko na volišča. Kaj vsebinsko ponuja Kamala Harris? Enoznačna je glede pravice do splava, prav tako je kritična do preveč liberalne ameriške politike do posesti orožja ter podpira sindikalistično povezovanje delojemalcev. A to sta bila tudi Hillary Clinton in Biden. V odnosu do genocida v Gazi, do aktualne politike Izraela, do vojne v Ukrajini, do Kitajske in Irana pa ne pomeni nobene alternative glede na Bidna in do ameriške aktualne zunanje politike nasploh. Prva merjenja kažejo, da je Kamala Harris vseeno bolj konkurenčna kot Biden zadnje tedne in ima (med registriranimi volivci) že minimalno prednost. Ima pa tudi kot ženska, kot temnopolta in kot dolgoletna tožilka izjemno »hvaležnega« nasprotnika. Debate, kolikor jih sploh še bo (sedaj Trump ne bo zainteresiran za soočenja), mora izpeljati kot dvogovor med tožilko in poslovnim goljufom, davčnim utajevalcem, rasistom, seksistom, predatorjem, prostakom. Vse to Trump nedvomno je.

In to presežno prostaštvo, ki mu jasno limitira domet, je močnejše od njega.