Komentar / Etno spomini

Heni Erceg

9. 8. 2024  |  Mladina 32  |  Hrvaška

Prijatelj pravi, da bi na vseh grobiščih – in teh na Hrvaškem in v Srbiji res ne manjka – postavil napis: Politikom in psom dostop prepovedan! S tem o psih se ne strinjam, saj so plemenitejša bitja od politikov, ki te dni visokim temperaturam in možnosti možganske kapi navkljub lazijo po svojih državicah in se posvečajo tako imenovani kulturi spominjanja. Na mrtve. Svoje! Ki so jih pred milijonom let ubili pripadniki »nasprotne strani« in so še kako pomembni za nenehno politično manipuliranje in spreminjanje pietetnega spomina v profane politične točke. Sploh pa, kakšna kultura spominjanja na območju, kjer vojni zločinci še dandanes veselo hodijo naokrog – na Hrvaškem in v Srbiji – obsojene vojne mrhovinarje pa slavijo kot junake?

V glavnem, vsako leto opazujemo romanje na grobišča po vaških globelih na Hrvaškem; tukaj dva mrtva, tam štirje, ki jih je ubila ta ali ona zločinska roka. Potem gledamo patetične obraze politikov, bodisi srbskih bodisi hrvaških, odvisno od tega, katere narodnosti so ti, katerih kosti se uporabljajo, da bi oni, ne zgodovinarji, določali, kaj sodi v kulturo spominjanja. Pišejo se politični pamfleti, vse v imenu spomina na »nedolžne žrtve, pripadnike našega naroda«, še posebej pa je hitenje po slabih vaških poteh opazno, ko pride čas spomina na »junaško« akcijo Nevihta, ta praznik sprevrženega hrvaškega nacionalizma. Ali pa srbskega, odvisno od tega, kje pripravijo predstavo. Na Hrvaškem Nevihta velja za legitimno vojaško akcijo, s katero so osvobodili velik del države, in to drži, toda v tej »kulturi spominjanja« se pozablja na »neznatno« podrobnost – množične požige srbskih hiš, pobijanje starcev in ropanje tuje lastnine. Manjka tudi »podrobnost«, da je Hrvaško zapustilo skoraj 200 tisoč Srbov, za kar krivdo nosita obe tedanji nacionalistični oblasti, hrvaška in srbska. Res, eksodus srbskih državljanov leta 1995 je bil tragičen, samo, hm, samo že pred tem je bilo nekaj, bilo je tisto, čemur sem bila priča tudi sama, nasilno nastala državica v državi, Srbska krajina s svojim pritepenim, terorističnim vodstvom, ki ga je inštruirala intelektualna in politična elita iz Beograda. Bilo je tudi ogromno pregonov Hrvatov, zločinov in ropov, vendar jih vse do danes ne najdemo v srbski tako imenovani kulturi spominjanja.

Zato že deseto leto v režiji večno patetičnega provokatorja, srbskega predsednika Vučića, poteka performans, imenovan dan spomina na pobite in pregnane v hrvaški akciji Nevihta. Pod geslom »Nevihta je pogrom!« je tokrat v Loznico pripeljal približno 8000 privržencev, da bi si »kultura spominjanja« lahko privoščila orgije, drugi oblastni vzvod, srbski patriarh Porfirij – čeprav izčrpan zaradi živahne obnove rezidence na beograjskem Dedinju, plačane z državnim denarjem – pa je kleno sporočil, da se bo »srbski narod z mirom postavil po robu vsakemu nasilju, vojni in tako imenovani Nevihti«. Zakaj tako imenovani in kateri vojni vendar, ni pojasnil. Se pa za lačna nacionalistična ušesa to dobro sliši, tako kot besede neke Nataše, pregnanke iz časov Nevihte, ki je prosila, »naj se poučuje o trpljenju srbskega naroda, da se to ne bi nikoli več ponovilo«. V Natašinem spominu očitno manjka pomembno dejstvo, da je, ko je še živela na Hrvaškem, obstajal Milošević, satrap in nalogodajalec vojnih zločinov v BiH, na Kosovu in na Hrvaškem, in da je prav on največji krivec za trpljenje srbskega naroda na Hrvaškem, saj se je v njegovi glavi porodila nemogoča zamisel o srbski državi na hrvaškem ozemlju. Njega bi bilo torej treba vključiti v to kulturo spominjanja, da se ne bi »nikoli več ponovilo«. Prav kakor bi bilo treba v spomin Hrvatov vsaditi hrvaško zločinsko medvojno razkosavanje Bosne.

Seveda na tej nekrofilski predstavi v Loznici ni manjkal niti tovariš Dodik iz paradržave Republike Srbske, ki ga grobovi »žalostijo, spomeniki v Federaciji BiH in Hrvaški pa so scenografija in poskus novega poniževanja«. Pri tem je vdano v usodo ugotavljal, da »moramo iti naprej, vendar ne smemo pozabiti in moramo ohranjati spomin na ta ponosni narod, Srbe z ozemlja Republike Srbske krajine«. No, tako ta idiot še danes imenuje tisti nekoč zasedeni del Hrvaške, in če bi vprašali samo njega, bi bilo teh republik srbskih na območju nekdanje Jugoslavije vsaj sto. Eno je tako ali tako ustvaril na temeljih množičnih grobišč v Srebrenici, ki ji je zdaj celo spremenil ime, ker si tako predstavlja kulturo spominjanja.

Seveda je to srbsko žrtvoslovje najbolj zaznamoval veliki vodja Vučić osebno, ki je ugotovil, da so »dnevi na začetku avgusta dnevi naše žalosti, spomina, bolečine zaradi ljudi, ki smo jih izgubili, njihovih hiš in otrok, ki jih ne bo nikoli mogoče dobiti nazaj, so pa tudi dnevi ponosa, ker tisti, ki nas napadajo in se veselijo svoje velike zmage [to naj bi bili Hrvati], ne bodo mogli nikoli razumeti, da to ni zmaga, če akcijo vodite iz tanka«.

Kdo naj bi Vučića, vodjo »najbolj trpečega naroda na Balkanu«, spomnil na tanke, iz katerih so po ukazu njegovega tedanjega nadrejenega Miloševića horde zla uničevale Vukovar, kdo bi mu lahko v spomin priklical tanke, s katerimi so v Srebrenico prišli srbski hudodelci, da bi množično pobijali Bošnjake in otroke, »ki jih nikoli ne bo mogoče dobiti nazaj«? Kajpada on tu ni zato, da bi obujal spomine na srbske zločine, ampak zato, da »odvrne vsakogar od napada na našo državo in od agresije na naš narod«. Seveda pa zgolj nevrastenik sam ali pa morda Porfirij ve, kdo se pripravlja na napad na ta »najbolj trpeči narod na Balkanu«.