Komentar / Geni kremeniti

Heni Erceg

26. 7. 2024  |  Mladina 30  |  Hrvaška

Zaprl je botego »Hrvaška« in odrinil na letni dopust. Pred tem je premier ministrstva natrpal s tipi iz profašističnega Domovinskega gibanja, da imajo zdaj moč in denar na dosegu roke. Dosegli pa so tudi prepoved uvedbe študija spolov na filozofski fakulteti, češ da si ne želijo imeti »sina, ki bi se zjutraj zbudil kot moški, zvečer pa bi postal ženska«. Bedni premier je moral pred dopustom opraviti še strankarske volitve, in to v hudem strahu, da se mu bo položaj šefa HDZ izmaknil, ker ga bo premagal močni protikandidat Andrej Plenković. Tako se je premier Plenković pomeril s Plenkovićem, kot edini kandidat premagal samega sebe in spet postal predsednik HDZ. Po njegovih besedah je bil to demokratični proces, nikakor ne totalitaristična farsa, kakor trdijo zlobneži, čeprav so celo v Zvezi komunistov hlinili demokracijo in na partijske volitve pošiljali vsaj po dva kandidata, drugega tako za finto.

Veliki vodja je s tem še okrepil svojo absolutno moč, ljudstvo krpa konec s koncem, slaba je tudi turistična sezona, saj je Hrvaška neizprosno draga na vseh ravneh ponudbe, Split pa je kljub temu spet pomendrano mesto, ves je poscan in usmrajen, za kar poskrbijo rumenokljuni tujci, udeleženci tako imenovanih partijev. Meščani, ki se ne ukvarjajo z oddajo turističnih zmogljivosti, so se – na koncu z živci – odločili, da se bodo organizirali in vzeli stvari v svoje roke, pravkar oblikujejo jedro odpora po zgledu Špancev, zavedajoč se, da živijo v državi brezvladja, samovolje in pohlepa, zaradi katerih se je mesto, nekdaj sloveče po značilni estetiki, prelevilo v pijansko vaško krčmo, kjer ne manjka incidentov, hrupa in divjaštva.

Zato je v tej tihi zamorjenosti dostojnih državljanov prižgala iskrico radosti izpoved kandidata za novo sestavo ustavnega sodišča, visoke instance, kjer prevladujejo hadezejevski poslušni fosili, med njimi pa se kot dika demokracije najde tudi kak sodnik z levega konca političnega spektra. Takšen naj bi bil prav ta – sicer že dosedanji sodnik ustavnega sodišča – katerega »biografije« se ne bi sramoval niti kak zagrizen desničar. Gospod, izvoljen pred osmimi leti iz levoliberalne opozicijske kvote, v prijavi navaja, da »zaradi genetske dediščine, ki sem jo dobil od staršev, in tradicionalne domače vzgoje v svoji osebi združujem lastnosti, ki jih kažem že vse življenje«, tako da »zase lahko rečem, da me odlikujejo tele lastnosti: domoljubje, samodisciplina, načelnost, humanizem, spoštovanje družine, ekološka ozaveščenost in varovanje živali«.

Na dobrih desetih straneh sodnik Mlinarić ne pove nič o svojem dosedanjem delu, ki je kajpada sporno, ampak se v patetičnem esejističnem spisu o domoljubju pravzaprav dobrika hudodelcem iz vladajoče stranke. Ta sodniški pavliha opisuje tudi svoj humanizem v letih od 1992 do 1996, ko je bil direktor okrožnega zapora v Zagrebu in je zapornikom menda zagotavljal dostop do številnih kulturnih storitev, še posebej razumevajoč pa je bil do potreb vernikov – verjetno zaradi genetske dediščine – in je »vse leto omogočal uresničevanje svobode veroizpovedi, za božič in veliko noč pa, na to sem še posebej ponosen, sem poskrbel, da so verske obrede opravili najvišji predstavniki vrha katoliške cerkve, kardinal Kuharić osebno, pri tem pa so bili vedno prisotni tudi najvišji predstavniki državne oblasti«. V tistem obdobju je šlo seveda za ekipo iz vladajoče HDZ, ne vemo pa, ali je pravico do udeležbe pri verskih obredih zagotovil tudi pravoslavnim vernikom, torej Srbom, ki jih je bilo v tistem vojno-povojnem obdobju v njegovem zaporu kar nekaj.

Seveda esejist v prijavi ni pozabil omeniti svojega statusa branitelja, pri čemer je še posebej izviren, saj je bil »branitelj od leta 1992 do 1996«, torej »se je boril« še mesece po koncu vojne, in to na prvi obrambni črti, kot direktor osrednjega zapora. Pomembno se mu je zdelo poudariti, da je »čustveno privržen svojemu narodu in državi«, ki jo je branil v krvavih vojnih razmerah, tako da je »opravljal specifične naloge«. Kakšne? Diverzantske? Ne, sodeloval je pri popolnoma birokratski zamenjavi zajetih sovražnikovih vojakov za pripadnike HV.

Temu sodniku in direktorju zapora ter branitelju, tako čustveno privrženemu državi, ni bilo odveč opisati niti »državljanskega poguma«, s katerim se je izkazal, ko je ameriškemu veleposlaniku v Zagrebu, ki se je zavzemal za razširitev pooblastil državnega odvetništva zaradi neizmerne korupcije na Hrvaškem, poslal epistolo. Našemu Mlinariću je načelo živce vmešavanje Američanov v hrvaške notranje zadeve, zato je veleposlaniku napisal pismo, danes, 12 let pozneje, pa to opisuje kot dejanje nepredstavljivega poguma, za katero se je odločil, »prežet z nacionalnim ponosom in občutkom za pravičnost«.

Ga je avtonomna pravičnost spodbudila tudi k temu, da je v času pandemije covida napisal prav vse sklepe, s katerimi je neprizanesljivo omejevanje človekovih pravic razglašal za ustavno kljub opozorilom ustavnih strokovnjakov, ki so vztrajno opozarjali na kršenje ustave, saj ni šlo za odločitve, sprejete z dvotretjinsko parlamentarno večino, ampak za samovoljne dekrete vlade?

Tako, od direktorja zapora in branitelja na nevarnem položaju, kjer je potekala izmenjava ujetnikov, do sodnika ustavnega sodišča, od levega liberalca do pristnega desničarja – zgodba, vredna pozornosti, saj govori o tipičnem hrvaškem brezhrbteničarju. Če mu ob bok postavimo še župana Dubrovnika, ki je bratom in sestram nedavno sporočil, da poznamo samo dva pomembna pozdrava – »Bog in Hrvati« in ustaškega »Za dom spremni« – postane jasno, da je Hrvaška država s slabo »genetsko dediščino«.