Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 39  |  Uvodnik

Uvodnik / Trmaste grče

Nekatere razprave so v Sloveniji tako naporne. A naporne niso same po sebi, ampak ker tako pogosto nad dejstvi in razpravo prevladajo neka trda, grčasta prepričanja. Prepričanja, ki nimajo nič ne z dejstvi ne z dejanskim stanjem, gre bolj za neko prav zagamano veselje v vztrajanju, da se nekaj ne da oziroma da je vse, za kar so potrebne spremembe, neumno. In tako ni le med nami, sleherniki.

Večina slovenskih energetikov v času interneta in ne nazadnje avtomobila, ki jim omogoča, da se o vsem prepričajo na lastne oči, predstavlja Nemčijo kot državo, ki se je glede prihodnjega energetskega razvoja odločila narobe. Potem ko se je leta 2011 v Fukušimi zgodila jedrska nesreča, se je Nemčija oziroma njena vlada odločila, da postopno opusti jedrsko energijo. Angela Merkel je tedaj razglasila tako imenovani Energiewende (energetski prehod), uradna odločitev za postopno zaprtje vseh jedrskih elektrarn do leta 2022 pa je bila nato sprejeta junija 2011. Večina slovenskih energetikov se Nemčiji posmehuje, češ da je naredila kolosalno napako. A ne le oni – tudi v slovenskih gostilnah se enako posmehujejo neumnim Nemcem. In gospodarska kriza, v kateri so se zdaj znašli – ki se je tudi nihče ne trudi razumeti – naj bi bila zadnji dokaz njihove neumnosti.

Ampak poskušajmo se vživeti v tisti dan, ko se je Merklova odločila: svetovalci so ji gotovo predstavili obe možnosti, jedrsko in alternativno, po kateri bi se država skorajda povsem oprla na sonce in veter. Prva pot, gradnja jedrskih elektrarn, je pomenila nakupe francoske tehnologije, morda še ameriške, gotovo pa ta prva pot ni vključevala domačega razvoja, domače tehnologije, nemških podjetij. Druga pot je bila bolj tvegana, a je obljubljala več: poleg tehnološke neodvisnosti je obljubljala tudi popolnoma novo ekonomijo, v kateri bi lahko Nemčija imela primat. Odločitev je bila sicer tvegana, a jasna. Nemčija je na začetku tega tisočletja začela skorajda z ničle v primerjavi s Slovenijo: leta 2000 je iz obnovljivih virov proizvedla zgolj 6,6 odstotka energije, Slovenija pa je tedaj predvsem zaradi hidroelektrarn že zagotavljala 27 odstotkov energije iz obnovljivih virov. Danes je slika obrnjena: Nemčija je pri 54 odstotkih, v Sloveniji pa smo se z muko prebili do 38.

A ti podatki niso vse. Nemška podjetja so danes na področju tako imenovanega zelenega prehoda vodilna na svetu, razvila so svojo, alternativno ekonomijo, naslednja stopnja je izkoriščanje vodika. V Nemčiji pravkar preskušajo ogromne podzemne hranilnike vodika, v katerih bi lahko čez zimo skladiščili energijo, proizvedeno s soncem in vetrom. Hamburško pristanišče bo leta 2030 delovalo izključno na vodik. Ima Luka Koper takšne cilje? Sploh kdo govori o vodiku?

Pri nas energetiki radi odgovorijo: mi v Sloveniji imamo cenejšo električno energijo. Da. Res jo imamo. A zakaj? Ker jo subvencioniramo. Toda prav preveč subvencionirana električna energija je razlog, zaradi katerega se v Sloveniji ne splača graditi sončnih elektrarn.

Čez dva meseca bomo imeli referendum o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne z zavajajočim in nesramnim vprašanjem: »Ali podpirate izvedbo projekta JEK 2, ki bo skupaj z ostalimi nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo, kot je predvideno v resoluciji o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v Sloveniji?« Večina bo verjetno obkrožila da, ker velja jedrska energija za nekakšen sveti gral neskončne in poceni elektrike, za nekakšno čudežno rešitev vseh naših težav, pa tudi zagovorniki zelenih politik temu ne bodo mogli nasprotovati, ker, seveda, podpiramo vse, kar zmanjšuje izpuste toplogrednih plinov. Toda ta dilema ni tako preprosta.

Nemčija je poučen primer, da ni mogoče podpirati obojega, jedrske možnosti in bolj demokratične, decentralizirane proizvodnje elektrike. Slovenski zagovorniki jedrske energije morda iskreno mislijo, da zagovarjajo tudi sončne elektrarne, dejansko pa s svojimi potezami zeleno alternativo potiskajo daleč naprej v nedorečeno prihodnost. Ponujajo nam lažno upanje. Zaradi njih Slovenija nikoli doslej ni resno sledila kakšnim zelenim politikam, tu in tam kakšno reformo sprejmemo kampanjsko, do naslednje vlade, ki odločitev spet spremeni. Že danes kockamo: stavimo na do 20 milijard evrov vreden projekt, ki se lahko zalomi. V Evropi so se zalomili vsi jedrski projekti razen enega.

A vrnimo se na tej točki k Nemčiji. Kaj je tisto, kar so Nemci vedeli že ves čas? Da gre za tako obsežen proces, da bo zagotovo povzročil ekonomske pretrese, tem pa bodo sledili tudi politični. Ker v neki točki bo postalo težko. Danes smo priča hudim poenostavitvam pri težavah Nemčije, kaže se predvsem na električne avtomobile, ki nekoliko cenejši prihajajo iz Kitajske. Toda ne gre za to: Nemčija namreč že dela postavtomobilsko Nemčijo. Doba, ko je bila proizvodnja avtomobilov hrbtenica Nemčije in nemškega gospodarstva, se končuje. Seveda bo trajalo naslednji dve desetletji, ampak avtomobili pred našimi očmi postajajo preteklost. To ne pomeni, da jih ne bo več, seveda bodo, a ne bodo več »družinski član«, kot je to veljalo zadnjih 50 let. Avtomobili so tudi vse manj statusni simbol. Nemška industrija se je že pred desetimi leti preusmerila v izdelovanje vse dražjih in luksuznih vozil. Ker je že takrat ugotovila, da izdelava preprostega avta ne bo imela več takšne dodane vrednosti – nikoli več. Razvito evropsko gospodarstvo ne more biti odvisno od proizvodnje izdelka z vse nižjo dodano vrednostjo, če želi napredovati.

Nemčija ni zaspala, ni izgubila bitke, kot poslušamo – je že deset let pred nami. Danes tam počnejo tisto, o čemer mi sploh še ne zmoremo misliti – tudi zato, ker nimamo niti elementarno razvitega javnega prometa, da bi sploh lahko razumeli, kaj se dogaja. Seveda je hudo. In še huje bo. A čez pet let bodo Nemci že zunaj. Mi pa bomo takrat dojeli, da smo spet zaostali za dogajanjem. In bomo še vedno pestovali preteklost, ko so Nemci pri nas zaradi naše poceni delovne sile naročali sestavne dele za avtomobile. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.