27. 9. 2024 | Mladina 39 | Dva leva
Komentar / Trump 3.0
(Laž kot politični program)
© Franco Juri
»Kar se dogaja v Gazi, je povsem nesprejemljivo, grozljivo, to je razčlovečenje. Menim, da je trenutna izraelska vlada najbolj skrajna, kar jih je Izrael kdaj imel.«
— Igralec Javier Bardem je opozoril, da bi morale ZDA in Nemčija premisliti o svoji podpori izraelski vladi, ki izvaja zločine proti človeštvu (MMC TVS, 21. 9. 2024)
»Romano Prodi, nekdanji predsednik Evropske unije, mi je povedal, da so ga do pred desetimi leti, ko je govoril na kitajskih univerzah, vsi spraševali po novicah iz Evrope. Zdaj ga nihče več ničesar ne vpraša. Nič več ne štejemo. In bojim se, da nas bo Ursula von der Leyen spremenila v ameriško kolonijo.«
— Italijanski pisatelj Paolo Rumiz (MMC TVS, 22. 9. 2024)
»Če kdo vlomi v mojo hišo, bo ustreljen.«
— Kamala Harris, ki je že prej razkrila, da ima v lasti osebno pištolo, je v gosteh pri Oprah Winfrey pritrdila drugemu amandmaju in ameriški kulturi nasilnega reševanja konfliktov (N1, 20. 9. 2024)
Saj smo vedeli, da bo tako. Da bo Slovenija skrajno ponižno in ponižano izvajala svoj mandat predsedujoče v Varnostnem svetu OZN. A vseeno je to težko spremljati. Hja, če bosta kakšen študent ali študentka čez 10, 15 let delala študijsko nalogo iz slovenskega predsedovanja Varnostnemu svetu OZN, jima iz govora Samuela Žbogarja v VS OZN ne bo jasno, kaj je bil vzrok eksplozij v osebnih komunikacijskih napravah v tretjih državah, ki so bile ciljane neselektivno tudi na civiliste in celo otroke. Žbogar sicer obsodi samo dejanje, a ga omenja abstraktno, kot da se naprave same aktivirajo, ne pa da jih sproži neka zlovešča roka zločinskega režima znanega imena in naslova. In iz govorov zunanje ministrice Fajon lahko sledijo napačni sklepi, da so judovski naseljenci s svojimi zavržnimi zločini na palestinskih območjih Zahodnega brega vzrok, ne pa posledica genocidne in osvajalske politike izraelskega režima. In tudi Robert Golob se je v New Yorku na dogodku organizacije Save the Children kot govorec kritično vprašal: »Kdaj je postalo normalno, da so otroci vojaške tarče? Kdaj je postalo normalno, da so šole in humanitarni delavci postali vojaške tarče?« A to je, vsaj po agencijskih poročilih, povedal abstraktno, kot da otroci, civilisti in humanitarni delavci skupaj s šolami in bolnicami samodejno letijo v nebo. Storilca ni identificiral. Beseda Izrael naštetim ne gre in ne gre iz ust.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
27. 9. 2024 | Mladina 39 | Dva leva
© Franco Juri
»Kar se dogaja v Gazi, je povsem nesprejemljivo, grozljivo, to je razčlovečenje. Menim, da je trenutna izraelska vlada najbolj skrajna, kar jih je Izrael kdaj imel.«
— Igralec Javier Bardem je opozoril, da bi morale ZDA in Nemčija premisliti o svoji podpori izraelski vladi, ki izvaja zločine proti človeštvu (MMC TVS, 21. 9. 2024)
»Romano Prodi, nekdanji predsednik Evropske unije, mi je povedal, da so ga do pred desetimi leti, ko je govoril na kitajskih univerzah, vsi spraševali po novicah iz Evrope. Zdaj ga nihče več ničesar ne vpraša. Nič več ne štejemo. In bojim se, da nas bo Ursula von der Leyen spremenila v ameriško kolonijo.«
— Italijanski pisatelj Paolo Rumiz (MMC TVS, 22. 9. 2024)
»Če kdo vlomi v mojo hišo, bo ustreljen.«
— Kamala Harris, ki je že prej razkrila, da ima v lasti osebno pištolo, je v gosteh pri Oprah Winfrey pritrdila drugemu amandmaju in ameriški kulturi nasilnega reševanja konfliktov (N1, 20. 9. 2024)
Saj smo vedeli, da bo tako. Da bo Slovenija skrajno ponižno in ponižano izvajala svoj mandat predsedujoče v Varnostnem svetu OZN. A vseeno je to težko spremljati. Hja, če bosta kakšen študent ali študentka čez 10, 15 let delala študijsko nalogo iz slovenskega predsedovanja Varnostnemu svetu OZN, jima iz govora Samuela Žbogarja v VS OZN ne bo jasno, kaj je bil vzrok eksplozij v osebnih komunikacijskih napravah v tretjih državah, ki so bile ciljane neselektivno tudi na civiliste in celo otroke. Žbogar sicer obsodi samo dejanje, a ga omenja abstraktno, kot da se naprave same aktivirajo, ne pa da jih sproži neka zlovešča roka zločinskega režima znanega imena in naslova. In iz govorov zunanje ministrice Fajon lahko sledijo napačni sklepi, da so judovski naseljenci s svojimi zavržnimi zločini na palestinskih območjih Zahodnega brega vzrok, ne pa posledica genocidne in osvajalske politike izraelskega režima. In tudi Robert Golob se je v New Yorku na dogodku organizacije Save the Children kot govorec kritično vprašal: »Kdaj je postalo normalno, da so otroci vojaške tarče? Kdaj je postalo normalno, da so šole in humanitarni delavci postali vojaške tarče?« A to je, vsaj po agencijskih poročilih, povedal abstraktno, kot da otroci, civilisti in humanitarni delavci skupaj s šolami in bolnicami samodejno letijo v nebo. Storilca ni identificiral. Beseda Izrael naštetim ne gre in ne gre iz ust.
No, ne vem sicer, ali je to kakšen argument in tolažba, a takšno sprenevedanje ni ekskluzivna slovenska samoponižujoča lastnost. Tako ravnajo politike mnogih dežel. Denimo Nemčija, ki je zaukazano povojno pokoro za holokavst skozi leta nadgradila v kritično refleksijo. Vsaj zdelo se je tako. No, zdaj svoj zgodovinski Schuldgefühl zdravi tako, da ne zmore nikakršne kritične refleksije v odnosu do izraelskega genocida nad Palestinci. V brezprizivni podpori Izraelu je največ, kar je lahko izdavila Annalena Baerbock, da zgolj vojaški poseg v Gazi ni rešitev. Ampak pazite, ne zato, ker je krivičen, ker vodi v zločine nad palestinskimi civilisti, ženskami, otroki, ampak ker so zgolj vojaške operacije neučinkovite. Kot primer je ob obisku Tel Aviva (6. 9. 2024) navedla šest trupel talcev … Večina problemov tretjih držav ne tiči v premajhni zmožnosti analize realnega dogajanja, ampak v nezmožnosti emancipacije od Združenih držav. Ni pričakovati, da bi združena Evropa s takšno komisijo in njeno predsednico lahko naredila odmik od zadnje velike imperialne sile. Prej korak k tesnejšemu objemu. Zato je tudi za Evropo pomembno, kako se bodo izšle volitve v ZDA. Trump enostavno ne sme zmagati. Pa ne zato, ker bi Kamala Harris resnično naredila razliko v svetovni politiki. Vse bo enako, kot bi bilo pod Trumpom, a hkrati bo vse drugače. Pač, slog gospodarja je pomemben. Če Trump še enkrat zmaga, se bo materializiral prostaški, primitivni žargon, ki zna biti zelo nalezljiv. Laži, pretvarjanja, manipuliranja so sicer lastnost politike nasploh, a Trump pooseblja novo politično »moralo«, v kateri laž, manipulacija ni greh, ki se ga sramuješ, prikrivaš, ampak veščina in vrlina. In, kot je pokazala študija Johna Blanchara in Catherine Norris na podatkih vzorca 1072 Američanov (anketiranih decembra 2020), razkrivanje Trumpovih laži pri njegovih volivcih ne zaseje dvoma, ampak poveča zaupanje v njegove neresnične navedbe. Rešitev volitev zato ni v razsvetljevanju zavedenih volivcev, ampak enaka, kot je bila leta 2020: pripeljati več antitrumpovskih volivcev na volišča. Namreč, navkljub v zadnjem času pogosto izrečenim optimističnim napovedim zaradi nepoznavanja volilnega sistema ZDA je Kamala Harris še daleč, zelo daleč od zmage. Res je nadoknadila ogromen zaostanek Bidna, a trendi so se zaustavili in v ključnih državah (tako imenovani battleground oziroma swing states) še nima niti približno zagotovljenih dovolj zmag, ki bi v končnem seštevku priigrale zadosti elektorjev. Po oceni strokovnjakov bi moralo biti v teh izenačenih državah dolgoročno in stabilno vsaj tri, štiri odstotne točke prednosti, da bi lahko eden od kandidatov računal na gotovo zmago. V Pensilvaniji se je ugoden trend za Kamalo Harris ustavil na premajhni razliki. In v Severni Karolini, kjer odmeva velik škandal z afroameriškim republikanskim guvernerskim kandidatom Marcom Robinsonom, ki se je menda pred leti na neki pornografski strani samooznačil za »črnega nacista«, se to ni prijelo Trumpa, ki ima po nekaj slabih tednih v teh dneh spet več vetra v jadrih. Očitno bo tako zelo tesno in se bodo borili za vsakega elektorja, da se bo celo v nepomembnih državah Nebraska in Maine, kjer pa ne volijo po siceršnjem principu »winner takes all«, bíla krvava bitka za morebitni odščipljeni elektorski mandat Trumpu v Nebraski in Kamali Harris v Mainu.
Je v Ameriki na vidiku Hegel v vzvratni prestavi: Trump 2017–2021 kot farsa, Trump 2025–2029 kot zgodovinska srhljivka?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.