Komentar / Vodni diplomat

Bernard Nežmah

27. 9. 2024  |  Mladina 39  |  Pamflet

Pod premierom Robertom Golobom se dogajajo mirakli. Ko mu je nedavno odstopil šolski minister Darjo Felda, je v hipu potegnil ime naslednika - Vinka Logaja. Ta je kot direktor Zavoda za šolstvo že pred časom napovedal, da bo septembra predčasno končal mandat, ker da se bo upokojil. Želja po upokojitvi je bila tako silna, da je sklenil opustiti pomembno javno funkcijo. A mož, ki je še včeraj sklenil končati delovno kariero, je danes na novo zaživel in zdaj postaja kandidat za ministra. Besede premiera ustvarjajo čudežne preobrate.

V nacionalnih medijih je sicer spet zasijal s svojimi nastopi na zasedanjih Združenih narodov. Izmislil si je nov diplomatski koncept - vodna demokracija, obenem pa se na svetovnem odru pohvalil, da v državi gradi napreden sistem z umetno inteligenco, ki bo vnaprej napovedoval prihode poplav in s tem omogočil, da se bo država uspešno obvarovala pred ujmami.

Genialno, kdo bi ne imel tako sofisticirane rešitve pojavov, ki se zdijo neustavljivi!??

Toda reč ima dve skriti napaki. Predstavil je načrt, ne pa delujočega sistema. Pred volitvami so člani njegove koalicije napovedovali le 30 dni čakanja na specialista, realnost pa je podaljšanje čakalnih dob. Ampak, da ne bomo preveč neizprosni, si poglejmo, kako so svetovni mediji poročali o Golobovi inovaciji? Le Monde, the Guardian, BBC je niso izpostavili med pomembnimi utrinki zasedanja ZN. Njegov nastop ostaja torej na ravni efemernega televizijskega šova.

Je pa bil še bolj podroben pri vprašanjih pitne vode. Smiselno je zarobantil, da je voda najpomembnejši vir na zemlji. Kdo bi se ne strinjal? A kaj ko mu težave povzroča tečnobna realnost. Ko v Ljubljani gradi župan Zoran Janković kanalizacijsko omrežje nad vodnim zajetjem, mu administracija Golobove vlade izdaja vsa želena dovoljenja navzlic krikom in protestom hidrologov, zdravnikov, ekologov in množice meščanov, ki opozarjajo na nevarnost uničenja osrednjega mestnega vodnjaka. Aktualni predsednik vlade se bo zapisal v zgodovino kot voditelj, ki z vso vehemenco danes trdi, da je črna barva bela, in potem jutri s še večjo strastjo, da je vedno govoril, da je črna črna.

V javni razpravi je sicer njegov predlog spremembe zdravstvene zakonodaje, s katerim bo uredil zdravstvo in ga naredil državljanom bolj dostopnega. Odlično, toda najprej naj vlada predstavi dolžino čakalnih dob za specialistične preglede, da bomo v primeru sprejetja nove zakonodaja lahko primerjali, kaj je ustvarila njegova reforma. Če se izkaže, da bo prihodnost prinesla razmah zdravstvenih storitev, bo deležen slave, če ne, … Toda za to potrebujemo več kot govore, se pravi natančno skeniranje zdajšnje in kasnejše realnosti, ki omogoča stvarno primerjavo rezultatov Golobove politike.

Te dni so mediji prinašali kot obstransko vest, da je država že drugič izdala evrske obveznice, s katerim se je zadolžila za nadaljnjih 750 milijonov, s čimer se je skupna izdaja obveznic povečala na 2,75 milijarde. Kako so medijske hiše predstavile novo zadolževanje? Komaj opazno konstatiranje, njihova pozornost v primerjavi s protizakonito vožnjo ministrice Emilije Stojmenove Duh po avstrijski cestah z modrimi lučkami znaša manj od odstotka. Seveda ni vsako najemanje tujih posojil državna katastrofa, toda spomin na Jugoslavijo je trpek. V sedemdesetih so časniki in televizije bombastično poročale o milijardnih posojilih ZDA, Nemčije, zahodnega sveta in Sovjetske zveze, ko pa država na začetku osemdesetih ni bila v stanju vračati posojil, o tem niso poročali. Državni bankrot je bil tabu. Uradno se je novemu stanju reklo stabilizacija, prepoznal pa si jo po tem, da v trgovinah ni bilo olja, kave, sladkorja, mesa, tujih knjig, da so državljanom dali bone, s katerim so lahko kupili po 40 litrov bencina etc. Zdajšnja zadolžitev kajpak ni vnaprejšnja kopija Titovega gospodarskega čudeža šestdesetih in sedemdesetih na račun bodočega bankrota, toda človek bi vseeno pričakoval, da bi mediji pri državnem zadolževanju vključili še poglede ekonomistov in finančnikov.

Nacionalna televizija je veliko bolj pozorna pri dogodku, kot je predlog beograjskega župana Aleksandra Šapića, ki bi iz mesta odstranil Titovo grobnico in grobnico narodnih herojev. V osrednjem dnevniku je tako izrekla, da župan spet razburja in razdvaja srbsko javnost. Absolutno, toda ko je pred dvema letoma slovenska vlada ukinila Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, je tudi razdvojila slovensko javnost, a državna televizija takrat ni izrekla kritike na račun razdvajanja in razburjanja.

Odstranjevanje grobov je vsekakor gesta barbarstva, ki obračunava z mrtvimi. Toda v sodobnih državah ljudi pokopljejo na pokopališčih, medtem ko je nekdanja partijska oblast za poslednji dom svojih liderjev postavila posebna svetišča v mestnih jedrih, na krajih, kjer se ne pokopava mrtvih. Ni bila prva, že rimski cesar Hadrijan (76-138) si je za življenja ob Tiberi dal zgraditi mavzolej. A namesto primerjave z antiko poglejmo v Španijo, kjer niso vladali nacionalistični župani tipa Šapić.

Leta 2011 je španska vlada socialistov, ki jo je vodil Pedro Sanchez, izkopala nekdanjega voditelja Francisca Franca, ki je tako kot Tito vladal skoraj 40 let, iz mavzoleja v Dolini padlih ter ga pokopala na madridskem pokopališču v grob njegove žene Carmen Polo. Je bil prekop v družinski grob gesta barbarstva? Socialist Sanchez ga je utemeljil z besedami, da s prekopom iz mavzoleja simbolno odpravljajo apologijo frankizma: Prekop samodržca, krivega za mnogo prelite krvi, za množična ovajanja, za postavljanje brata proti bratu, za sejanje strahu ..., je velika zmaga časti, spomina, pravice, torej »zmaga španske demokracije«.