Komentar / Evropska izjemnost

N'toko

27. 9. 2024  |  Mladina 39  |  Žive meje

Kaj naj si mislimo ob grozečih napovedih nekdanjega italijanskega premiera Maria Draghija – človeka, ki vsekakor ni znan po udarnih političnih citatih –, da je »Evropa v nevarnosti, da izgubi svobodo«. Letošnje poročilo o konkurenčnosti EU, ki ga je Draghi predstavil evropskim poslancem, je bilo polno tovrstnih svaril pred pogubo. »Gre za to, da bo Evropa sčasoma postala manj uspešna, manj enakopravna, manj varna in da bomo zaradi tega manj svobodni pri izbiri svoje prihodnosti.« Kolegi v parlamentarnih klopeh so kimali in ga hiteli dopolnjevati: »Ne moremo konkurirati Kitajski in ZDA!«, »Ni prihodnosti za Evropo, če takoj ne spremenimo smeri!« Napovedi o »koncu Evrope« smo navajeni poslušati od desnih populistov in zgodnjih modernističnih pesnikov, ne pa od glasnikov Evropske centralne banke.

Ni naključje, da nas je razred tehnokratov začel nagovarjati v jeziku civilizacijskega boja, suverenizma in obrambe zahodnih vrednot pred barbarstvom z Vzhoda. Poročilo o evropski konkurenčnosti se je namreč predstavljalo v senci nedavnega Foruma kitajsko-afriškega sodelovanja v Pekingu, kjer je prevladovala povsem drugačna retorika. Predsednik Xi je v svoji pesniško navdahnjeni prerokbi govoril o mednarodnem prijateljstvu, ki »presega čas in prostor, gore in oceane ter se prenaša iz roda v rod «, pa tudi o »skupni gradnji nove mednarodne ureditve«. Paneli so bili polni besed o milijardnih naložbah v razvojne projekte, o izmenjavi strokovnjakov, štipendiranju mladih, pošiljanju zdravnikov … eno samo optimistično slikanje prihodnosti in pravo nasprotje paranoičnemu razpoloženju, ki se je polastilo evropskih palač oblasti. In četudi ne gre idealizirati vseh vidikov kitajske razvojne poti, ne moremo zanikati, da ta vsaj obstaja. Na zahodni hemisferi namesto vizije prihodnosti najdemo le še jadikovanje nad izgubljeno veličino in histerično oklepanje kulturnih identitet.

Morda ni to nikjer bolj jasno kot v Nemčiji, gospodarskem jedru Unije. Težko si zamislimo tesnobo, ki jo morajo doživljati nemški menedžerji, ko vsak mesec gledajo nove modele kitajskih električnih avtomobilov vstopati na svetovni trg. Vsi so hitrejši, kakovostnejši, sodobnejši in cenejši od njihovih. Kako je mogoče, da je nemška avtomobilska industrija, paradni konj evropskega gospodarstva, za debelo desetletje zaostala v razvoju? In ko se ozrejo naokoli, vidijo podoben zaostanek v prav vseh panogah – tako imenovane države znanja ne prednjačijo več v nobeni tehnološki panogi, nimajo najboljših proizvodnih zmogljivosti, niti nimajo lastne delovne sile. In kot da to ne bi bilo dovolj skrb zbujajoče, tudi nimajo več vpliva na mednarodno dogajanje, pri tem so povsem podrejene ameriški zunanji politiki. Nekaj je, ko se v razvojni krizi znajde manjša obrobna država, nekaj čisto drugega pa, ko to doleti ljudi, ki se imajo za najbolj krepostne na svetu. Ker njihov zaton nikakor ne more biti njihova lastna krivda, je lahko le zarota tujih sil – situacija, ki so jo zakuhali Sorosovi migranti in iranski vohuni. Politični odziv na krizo nemške proizvodnje je zato zastrašujoč: na eni strani vidimo državno oboroževanje in obnovljeno podporo kolonialnim vojnam (temu se danes politično korektno reče »zagotavljanje dostopa do surovin«), na drugi strani pa vsesplošno ljudsko jezo, ki je našla politični izraz v skrajno desni AfD.

Vzpon identitarnih nacionalističnih strank širom po EU je še posebej čuden pojav. Histerični boj proti priseljevanju je namreč postal središče evropskih politik prav v času, ko Evropa vse težje privabi priseljence. Zadnja leta smo se navadili poslušati grozljive napovedi o poplavah migrantov in postalo nam je samoumevno, da »hoče ves svet priti sem«. Migracije seveda ne potekajo ves čas v eno smer, ampak so predvsem tokovi delovne sile, ki sledijo tokovom kapitala. V svoji aroganci si ne znamo zamisliti, da smo morda le en gospodarski cikel oddaljeni od stvarnosti, v kateri ni nobenega zanimanja za selitev v Evropo, ker so kapitalska središča drugje. Morda bomo čez desetletje mi tisti odvečni prebivalci, ki – če se izrazimo v jeziku naših gospodarstvenikov – »ne ustvarjamo dodane vrednosti«. Priča smo res shizofreni predstavi, ko neusmiljena logika kapitala razkraja evropsko industrijo, države pa okoli nje utrjujejo svoje zidove.

A užaljeno jadikovanje nad propadanjem Evrope, ki ga slišimo od vladajočih, je le odmev užaljenega jadikovanja, ki ga že leta proizvajajo akademski vplivneži, kulturniki in literati – ljudje, ki snujejo duhovno vizijo Evrope. Naj gre za desne ali liberalne pisce, za Michela Houellebecqa ali Umberta Eca, pisanje vseh po vrsti je polno krilatic o evropski dediščini svobode, demokracije, človekovih pravic, ki so danes menda ogrožene in jih moramo na vsak način rešiti. Privzeta drža evropskega misleca je nekakšna užaljena melanholija, češ: »Ni fer, mi smo izumili razsvetljenske vrednote, zdaj pa nas nihče več ne jemlje resno!« Zvenijo kot ostareli učitelji, ki ne obvladujejo več svojega razreda. In tako kot politiki globoko v sebi verjamejo, da bo sveta konec, če mu ne bodo idejno vladali Evropejci.

Prav v tej drži, v tem oklepanju namišljene preteklosti, se skriva brezizhodnost zahodnih sistemov. Kakšna neverjetna odtujenost od stvarnosti! Se ti ljudje zavedajo, kako smešni so videti v očeh zunanjega opazovalca? Kaj točno pa so imeli afriški, bližnjevzhodni in azijski narodi od »evropskih vrednot«? Oni vidijo tisto, česar mi ne moremo: da je evropska svoboda večidel pogojena z izkoriščanjem, despotizmom in vojnami drugod. In da je zaton Evrope postal nujen, če hoče preostanek človeštva svobodneje dihati. Naši politiki in intelektualci to vidijo kot apokalipso, a dejansko je to apokalipsa le zanje osebno. Ne znajo si zamisliti Evrope, ki se od drugih uči, namesto da jim pridiga, ki ne izsiljuje z vojsko in ne izkorišča tujih virov. Jasno, v takšni Evropi verjetno zanje ne bi bilo uglednih položajev.