Komentar / Državniška drža in ljubiteljska odločnost

Vlado Miheljak

4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Dva leva

»Po mojem najboljšem vedenju in prepričanju bom zagotovil, da bodo pri oblikovanju vlade spoštovani temelji naše liberalne demokracije, kot so pravna država, delitev oblasti, človekove pravice in pravice manjšin, neodvisni mediji in članstvo v EU.«
— Predsednik avstrijske republike Alexander Van der Bellen bo državniško avtoriteto in modrost uporabil za podelitev kanclerskega mandata (29. 9. 2024)

»Izraelski vladi želim jasno povedati – ustavite prelivanje krvi, ustavite trpljenje, pripeljite talce domov in končajte vojno – gospod Netanjahu, takoj končajte to vojno,«
 — je dejal in ob aplavzu in smehu navzočih med govorom večkrat udaril po govorniškem pultu Robert Golob (MMC TVS, 27. 9. 2024)

»V politiki je dobro upoštevati načelo, najprej skoči, potem pa reči hop, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Od tu verjetno izhaja razočaranje, ki ga prikazujejo javnomnenjske raziskave, čeprav sem sam bolj optimističen, saj se nekatere stvari vendarle spreminjajo na bolje. Vidim pa velik problem v diletantskih politikih, ki nimajo izkušenj, hkrati pa so prepričani, da je probleme možno reševati na hiter način. Ta vlada ima tudi zaradi takega amaterizma zvezane roke. «
— Nekdanji predsednik Milan Kučan v intervjuju za Večer (28. 9. 2024)

Premalo odločni politiki so velik problem. Večji problem so samo preveč odločni politiki. Še zlasti, če se ravnajo po trenutnem navdihu. Torej ne po zgodovinskih izkušnjah, ne po domišljenih konceptih in načelih, ampak hipno, po pragmatičnem občutku ... intuitivno. Kajti zato imajo vedno prav. Tudi ko in če so v zmoti. Takšna je pač narava ljubiteljske politike. In ta ni vezana samo na tako imenovane nove obraze, ampak na vse, ki dajejo prednost aktualnim in vsakokratnim interesom pred načeli.

Ko je Golob pred velikim zborom generalne skupščine OZN tolkel po govorniškem pultu ob pozivu Netanjahujevemu režimu, je bil deležen aplavza in smeha. Ali se je Vojko Volk smejal od navdušenja ali je šlo za posmeh, ne bomo nikoli izvedeli. Načelno je sicer treba Golobu dati za odločnost in neposrednost prav. Vendar je onkraj trenutnega učinka teatralnega razbijanja treba povedati, da je bila tarča bolj ko ne zgrešena. Po tistem performansu v avditoriju generalne skupščine je Netanjahu razširil vojno v Libanon in Sirijo ter skoraj dobesedno izzval Iran v reakcijo in širjenje vojne na celotno regijo ... No, tako odločno, kot je v veliki dvorani OZN obsodil Izrael, bi moral v varnostnem svetu sam ali prek Žbogarja obsoditi brezprizivno (vojaško!) podporo ZDA izraelski genocidni politiki. Če bi, denimo, tako neposredno, kot je Žbogar (22. 2. 2024) v varnostnem svetu »nakuril« ruskega veleposlanika zaradi (nesporno) dvojnih kriterijev Rusije do Gaze in Ukrajine, nakuril tudi ZDA, bi bili lahko ponosni na vlogo male Slovenije v velikem svetu. In predvsem bi moral požugati predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen, ki popolnoma nekritično (tudi v našem imenu!) podpira izraelsko vojaško intervencijo z masakrom nad civilisti. In zato imamo v EU ne samo pravico, ampak tudi odgovornost in dolžnost to zahtevati.

No, diplomatska in mednarodnopolitična načelnost in doslednost Slovenije sta zgolj mokre sanje (pre)majhne državice. A majhnost ni vedno breme. Že sosednja Avstrija to večkrat pokaže, na mednarodnem in notranjepolitičnem področju. Denimo, v veliki Franciji je predsednik republike Macron z neizmernimi pooblastili izigral najzaslužnejše akterje projekta zaustavljanja ekstremne desnice in volivcem v posmeh sestavil desno (!) vlado. V majhni Avstriji pa je načelni in dosledni predsednik republike Van der Bellen, katerega ustavni položaj in pooblastila ne odstopajo kaj dosti od predsedniških pooblastil v Sloveniji, že napovedal, da bo izkoristil vse možnosti, da pri podeljevanju mandata za sestavo vlade zavaruje v prvi vrsti interes države in demokracije. Seveda to ne pomeni, da lahko ignorira morebitni modro-črni protidemokratični komplot, če bi do njega prišlo. A poziv je močan in odmeven in je zelo obremenil Ljudsko stranko (ÖVP), če o tem razmišlja. No, ker bi ta v črno-modri koaliciji pod svobodnjaškimi prostaki igrala drugo violino, v veliki, mešani koaliciji pa še vedno prvo, se to zelo verjetno tako ali tako ne bo zgodilo.

V Sloveniji kronično primanjkuje državniške modrosti, doslednosti in poguma. Imeli pa smo srečo, da so bili prisotni v usodnih pred-, med- in poosamosvojitvenih letih, ko bi politični avanturizem lahko katastrofalno vplival na usodo države in nacije. Na ravni izvršne oblasti je Drnovšek sicer razdelal pragmatično politično prakso, v kateri pa kompromisi niso povozili temeljnih ustavnih načel. Na ravni zakonodajne oblasti si je Bučar s svojo pregovorno bohinjsko trmo vzel mandat, da je brez omahovanja pokazal na vse, ki – kot se je ob neki priložnosti izrazil – v hramu demokracije »guncajo afne« in zlorabljajo funkcijo poslanca. In na ravni prezentacije države je Kučan navzven in navznoter poosebljal državniško držo, ki ni barantala in flirtala z javnostjo za morebiti večjo všečnost. Za vse tri velja, da se kdaj pa kdaj ali morda celo pogosto nismo strinjali z njihovimi konkretnimi ravnanji, a ni bilo strahu, da bi v našem imenu temeljne in dolgoročne koncepte zastavili za dnevni interes. Kdor je prebral zadnji Kučanov intervju za Večer, se je lahko prepričal, kako še danes govori in misli poslednji slovenski državnik. Ne zato, da bi nostalgično obujali spomine na stare dobre čase, ki se ne povrnejo, ampak da bi razmišljali, kako naprej. Med drugim je opozoril, da se »odgovornost nas volivcev ne konča z odhodom na volišče«. To si velja zapomniti.