Grega Repovž

18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Uvodnik

Uvodnik / Ovadeni premier

Policija je ta teden ovadila predsednika vlade Roberta Goloba. Da se bo to zgodilo, je bilo mogoče predvideti od trenutka, ko je Golob zamenjal svojo prvo izbiro na položaju ministrice za notranje zadeve Tatjano Bobnar. A da ne bo nesporazuma. Tatjana Bobnar s to ovadbo nima nič. Ob svoji zamenjavi je ravnala tako, kot bi vsakdo: branila se je. Povedala je, da je premier želel neke druge ljudi na ključnih mestih v policiji, ona pa je vztrajala pri svojih izbirah. In ker ni hotela popustiti, jo je Golob zamenjal, pri tem pa jo je neupravičeno očrnil – ker je mislil, da bo tako pred javnostjo opravičil zamenjavo osebe, ki jo je ta javnost zaradi pokončne drže v času janšizma zelo spoštovala.

Smo zapisali besedo janšizem? Da, janšizem. Nekatere stvari je treba poimenovati s pravo besedo. Janša ni le politik, njegova politika ima v Sloveniji ime: janšizem. In treba je govoriti tudi o janšistih, torej o javnih uslužbencih in drugih ljudeh na funkcijah, ki so pripravljeni podrediti svoj profesionalni položaj ciljem vodje in njegove stranke. Morda se danes, dve leti in pol po padcu Janševe vlade, zdi to močan izraz, a si je treba priklicati čas janšizma. Še celo Nova Slovenija in njen predsednik Matej Tonin sta po zadnji Janševi vladi sprejela odločitev, da z Janšo nista več pripravljena sodelovati.

Vse to smo zapisali, ker se danes poskuša ustvariti mnenje, da naj bi bilo nedopustno to, da je Robert Golob Tatjani Bobnar rekel, verjetno ne le enkrat, da je treba policijo očistiti janšistov. Ne, Golob je imel prav danes in takrat: slovenska policija je v času Janeza Janše in ministra Aleša Hojsa padla na zrelostnem izpitu, podredila se je politični stranki, zanjo je bila pripravljena kršiti notranja pravila in delovati zoper javnost, ljudem je pisala neupravičene kazni, jih preganjala zaradi političnih stališč (da, prvega med njimi protestnika Jašo Jenulla), dovolila je celo, da sta minister Aleš Hojs in Janšev državni sekretar Žan Mahnič sedela v operativnem centru policije in izvajala pritisk na policiste med protestom.

To je bila takrat slovenska policija. A to je še vedno ta ista slovenska policija. Ki se do danes ni zmogla opravičiti javnosti za svoje nedopustno ravnanje v času janšizma.

In to je tudi policija, ki jo je začela normalizirati Tatjana Bobnar, ko je postala ministrica za notranje zadeve. Za vršilca direktorja je postavila Boštjana Lindava. Oba sta bila v času Janševe vlade grobo odstranjena. Svoje misije normalizacije policije pa se nista lotila maščevalno, ampak temeljito in počasi. Z analizami in poročili. Z jasnim namenom, da bi policijo res normalizirala in profesionalizirala. Težka naloga, a ni jima šlo slabo od rok. Kaj pa se je zgodilo potem? Kot vsak premier si je tudi Golob v zelo kratkem času ustvaril dvor in okoli sebe navlekel dvorjane in prišepetovalce. Saj ne, da dvora drugi predsedniki vlad niso imeli, še Drnovšek si je v vsakem mandatu nabral šopek čudnih ljudi. A ta Golobov šopek zaupnikov, od generalne sekretarke stranke Vesne Vuković (danes že razrešene) do neformalnega svetovalca Njegoslava Milovića (danes že v zaporu) in ne nazadnje državnega sekretarja na obrambnem ministrstvu Damirja Črnčeca, je ves čas rovaril zoper Bobnarjevo in Lindava. Imeli so svoje cilje. In Golob jim je sledil, pritiskal na Bobnarjevo, ni hotel imenovati Lindava za nedoločen čas, zahteval je menjave, ki so mu jih predlagali prišepetovalci – dokler ni počilo.

To je vse. Bobnarjeva je odšla, dobila novo službo pri predsednici republike. Če jo kaj vprašajo, odgovori. In Golob? Še vedno je v tistem loncu, pod katerega je na podlagi prišepetovanja sam nalagal polena. Ovadba policije, češ da je zlorabil položaj, je res morda absurdna, politikantska poteza policije – a prišla je z ministrstva oziroma iz policije, ki jo zdaj vodijo Golobovi izbranci, od ministra do direktorja policije in tudi vodje nacionalnega preiskovalnega urada – ljudje, ki naj bi policijo domnevno znali depolitizirati. Vse, kar se Golobu danes dogaja, se mu dogaja zaradi njegovih dejanj. In vseeno je, kdo iz policije je vložil to ovadbo in kako so jo »skuhali«, so bili to janšisti ali pa Golobovi »fantje«, ki zdaj igrajo svoje igrice. Taka je policija, ki si jo politika podreja.

S tem ne želimo reči, da je narobe, da je policija pozorna tudi, ko zakone kršijo politiki. Če bi to delala dosledno, bi bil to dosežek. Vendar imamo dovolj primerov, ki jasno dokazujejo, da policija ni niti malo dosledna. Janez Janša je kot premier popolnoma enako pritiskal na takratno pravosodno ministrico Lilijano Kozlovič, ki ni hotela zamenjati predlaganih kandidatov za evropske tožilce. Ob izsiljenem odstopu je Lilijana Kozlovič opisala popolnoma enake pritiske takratnega premiera, kot jih danes navaja policijska ovadba. Kje je ovadba Janše za veliko starejše ravnanje? Ni je. Minister Aleš Hojs in državni sekretar v Janševem kabinetu Žan Mahnič sta v nasprotju z zakonom o policiji izvajala pritisk na policiste v prostorih operativnega štaba v času protestov. Kje je ovadba zoper Hojsa in Mahniča? Ni je. Državni sekretar Janševe vlade Franc Breznik se je skrivaj sestajal s policijskim preiskovancem Izetom Rastoderjem. Kje je ovadba? Ni je. Ministrstvo za zunanje zadeve pod vodstvom Anžeta Logarja je od podjetja, ki je bilo vrsto let v lasti brata premiera Janeza Janše Rajka Janše, kupilo 78.000 kemičnih svinčnikov za slabih 80.000 evrov z izigravanjem zakona o javnih naročilih. Kje je ta ovadba? Tudi te ni. Ne samo to: nobenega od teh primerov niti ne obravnavajo.

Ovadba, ki jo je ta teden dobil premier Golob, ni verodostojna. Je pa zanjo, čeprav je ničvredna, kriv v veliki meri kar premier sam. In verjetno to danes tudi že ve.