Komentar / Dobri vojak Plenki

Heni Erceg

18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Hrvaška

Stvar bi zdaj že morali vzeti v roke organi pregona in glede na resnost obtožb – dokazi tako ali tako ne štejejo – človeka strpati v zapor. Najprej je bil »samo« ruski igralec, sovražnik trpečega ukrajinskega naroda, zdaj mu Rusija financira že predsedniško kampanjo in jasno je, da gre za mafijski denar, saj je vse v Rusiji tako ali tako organizirani kriminal. Zato bi bilo treba Zorana Milanovića, hrvaškega predsednika, če ga že ni mogoče odstaviti, in ni ga mogoče, vsaj poslati v zapor in naj tam v miru proučuje Putinovo doktrino vojskovanja. Točno to bi, če bi lahko odločal sam, storil Milanovićev arhetipski sovražnik, premier Plenković, ki je popolnoma izgubil razsodnost, ker predsednik, vrhovni poveljnik Hrvaške vojske, nasprotuje temu, da bi Hrvate pošiljali na Natove vojaške misije, torej tudi na ozemlje Ukrajine.

K premierovemu besu je veliko pripomoglo strinjanje tako rekoč celotne opozicije s predsednikom, saj pri glasovanju o tej odločitvi v parlamentu potrebuje dvotretjinsko večino, ki pa je nikakor ne more zagotoviti. Zato se spravlja na vse žive, kajti on, poslušni vojak generalov iz EU, bi na ukrajinsko bojišče poslal toliko hrvaških mladeničev, kolikor bi bilo treba. Malo Hrvaško bi izpostavil nepotrebnemu tveganju – sam pa pri tem seveda ostal na varnem, kot je leta 1991 med vojno na Hrvaškem, ko se je potuhnil na ministrstvu za zunanje zadeve – in zdaj počne vse, da bi se opral krivde pred tistimi, ki v resnici upravljajo državo. Toda glede na neomajnost predsednika države in premierovo nezmožnost, da bi v parlamentu zagotovil dvotretjinsko večino, s katero bi omogočil udejanjenje odločitve tujih mentorjev, besni na vse strani in je – ker je na čelu Hrvaške menda prorusko usmerjen človek – vzgojno sporočil opoziciji, naj »dobro premisli, kako bo glasovala, to so resni kazalci, zaradi katerih se postavlja vprašanje, ali smo del zahodnega sveta ali pa se želimo zateči pod rusko perut; zavračanja soglasja nikakor ni mogoče razumeti drugače«. Potem je tistim v opoziciji še kot kakim bedačkom zagrozil, »naj mislijo s svojo glavo, ne da jo tiščijo v pesek in jih Milanović v predsedniški kampanji uporablja kot noje«. Seveda ni prizanesel niti medijem – izjema je HRT, njegov hišni propagandist – za katere menda pišejo »debili in se gredo hibridno vojno«.

Popolnoma pa se mu je omračil um, ko so ankete – tem sicer, kakor pravi, sploh ne verjame – pokazale, da večina državljanov ne želi, da bi Hrvaška vojska sodelovala pri urjenju ukrajinskih sil. Kot je dejal, se »ankete sestavljajo, da se Milanovićevo stališče predstavi kot nekaj, kar je v prid hrvaškim interesom, zato nekateri ljudje, ki spremljajo hrvaške medije, bolj podpirajo rusko stran kot ukrajinsko«, in s tem večino naroda razglasil za debile. Pri tem se je še hvalil, da prav on in njegovi lahko pomagajo Ukrajincem pri razminiranju, čeprav je precejšen del hrvaškega ozemlja še danes miniran, in pri sodnem ukrepanju zoper vojne zločine – prav gotovo! – čeprav je pred hrvaško sodišče stopil en sam resen vojni zločinec in general Hrvaške vojske, vsi drugi so bili obsojeni v Haagu ali nikjer.

Hadezejevo orkestrirano klobasanje, da predsednikovo »dezinformacijsko kampanjo« financira Rusija, je dejanje obupanca, predsednika te stranke, katerega caristični napuh je prizadet, poleg tega pa je prikrajšan še za ustrezno količino vazelina, s katerim si pomaga pri lezenju v rit bruseljskim nalogodajalcem in tujim središčem moči, ker v prihodnosti ne želi ostati brez možnosti za prevzem katere od tamkajšnjih donosnih funkcij. No, razglašanje predsednika države za ruskega plačanca razkriva tudi premierovo bedasto prepričanje, da bo brezkrvnemu predsedniškemu kandidatu HDZ uspelo na volitvah poraziti Milanovića in koruptivni partiji tlakovati pot v absolutno vladavino, s katero bo iz Hrvaške dokončno naredila kolonijo, že tako ali tako razprodano tujim, večinoma mafijskim investitorjem, Hrvate pa pošiljala na tuja bojišča. Kajti ankete temu Primorcu komajda pripisujejo kakšno možnost v spopadu z »divjim« sedanjim predsednikom, ki vsem napakam navkljub ohranja neko raven suverenosti Hrvaške, da sama odloča vsaj o tem, ali se bo vmešavala v tuje vojne in pošiljala svoje vojake na tuja bojišča.

Sicer pa o popolnoma hlapčevskem odnosu hrvaške vlade do »zahodnega sveta« priča tudi zavračanje predloga opozicije o priznanju Palestine, ker prebivalci Gaze, ki jih zverinsko pobija Izrael, niso vredni toliko kot Ukrajinci, ki jih pobija Rusija. Ravno tako je bila namerno preslišana ugotovitev predsednika države, da se Putinovo in Netanjahujevo početje prav nič ne razlikuje. Zdaj, nekaj mesecev pred predsedniškimi volitvami, ko je že jasno, da ima kandidat HDZ res malo možnosti za prevzem položaja predsednika Hrvaške, se premier odloča za nerazumne poteze, hujska poslušne privržence, med drugimi se mu je krakajoč pridružil minister za zunanje zadeve, največji tepec med hadezejevci, in Milanovića obtožil tako rekoč veleizdaje – prejemanja denarja od Rusije. Čeprav je sam leta 2022 Putinovemu ministru Lavrovu laskal, češ da je »mehka duša«, mu recitiral pesmice v ruščini in prisegal na bratstvo med Hrvaško in Rusijo.

Jasno je, da želi zblazneli premier v popolnosti zavladati državi, toda obtoževanje političnih nasprotnikov, da so ruski plačanci, je resnično poteza moralnega zavrženca. In navsezadnje, zakaj se – glede na to, da je na vrhuncu moči – ne odreče pisarniškemu udobju in kot prostovoljec odide na pomoč Ukrajincem. He he, Plenki v vojaški uniformi. Kakšen imeniten prizor!