Komentar / JEK štiri-h

Vlado Miheljak

25. 10. 2024  |  Mladina 43  |  Dva leva

Tomaž Lisec: »Ven damo. Lahko tudi spremenimo.«
Nataša Avšič Bogovič: »Ne, akt moramo dati, predlog za referendum moramo dati ven. Umakniti. Vsi podpisniki rečemo, zdaj se pa več ne strinjamo s tem predlogom, ga umikamo ven iz procedure. Dokončno. Potem se pa lahko resolucija sprejme, in ko imamo sprejeto resolucijo, potem pa lahko delamo z vprašanjem, kar hočemo.«
Tomaž Lisec: »To je za nas rešitev.«
— Oddaja Tarča je v trdoerotičnem formatu prikazala, kako siceršnji politični nasprotniki složno in onkraj ideoloških razlik v skupinski seansi nategujejo javnost in volivce (TVS, 17. 10. 2024)

»Poslanske skupine, ki so predlagale posvetovalni referendum o projektu nove nuklearke v Krškem (JEK 2), so v DZ vložile predlog odloka za razveljavitev njegovega razpisa. Pod predlog odloka so tako podpisani vodje poslanskih skupin Svoboda, SDS, SD, NSi in poslanca narodnih skupnosti.«
 — SDS, GS, SD in NSi s složno akcijo sanirajo škodo, ki so jo s složno akcijo naredile SDS, GS, SD in NSi (STA, 22. 10. 2024)

A Paul Weber (1893–1980) je bil odličen nemški slikar in ilustrator. Še zlasti kot karikaturist je zapustil bogato zapuščino litografij. S prefinjeno risbo se je loteval grozot vojne, položaja malega človeka v kapitalizmu, militarizma, avtoritarnosti, nadzora medijev. Eden prvih je že zgodaj opozarjal tudi na probleme ogroženosti okolja. Med številnimi odličnimi je morda politično »najgloblja« karikatura, v kateri gredo po sprehajalni poti kralj s krono na glavi in dolgo togo, obrobljeno s hermelinom, desno ob njem njegov kancler, ki ima za ušesom pisalno pero, iz žepov pa mu štrlijo listine in akti, levo ob njem pa dvorni norček z značilno večkrako kapo s kraguljčki. In med sprehodom norček z razprtimi dlanmi vpraša kralja in njegovega kanclerja: »Že, že, ampak kako bomo zdaj to pojasnili ljudstvu?« In prav za to gre. To je problem vsake, tudi sodobne politike. Ni dilema, kaj je prav, kaj je narobe, kaj je moralno, kaj amoralno, kaj krepostno, kaj zavržno, ampak zgolj, kako lumparije upravičiti. Kako nategniti ljudstvo.

Kdor je poslušal posnetke dogovarjanj na neformalnem sestanku v DZ, na katerem so se poslanci GS, SDS, SD in NSi neposredno in dobesedno pogovarjali, kako nategniti ljudstvo z referendumom, lažje dojame večno aktualnost Webrove karikature. Po tem posnetku krilatice, češ »vsi so isti«, »vsi so barabe«, niso nič več pretirano stereotipne in pavšalne. Vsi, razen tistih redkih, ki so nasprotovali – prej ali slej le stranka Levica in še kakšen poslanec, poslanka –, so res politični sprevrženci in barabe. Kajti, medtem ko si v predstavi za ljudstvo predstavniki političnih strank kažejo fige, jezike in riti, za zaprtimi vrati družno snujejo zaroto, ki jih postavlja naravnost v osmi in deveti krog Dantejevega pekla (torej med prevarante in izdajalce). In sedanji obrat od soglasnega sprejetja manipulativnega referenduma k složnemu odstopu od njega ni posledica razsvetljenja, kesanja in pokore, ampak je del te iste predstave za ljudstvo. Da bo po blamaži med vsemi strankami najmanj negativnih posledic utrpela SDS, pa največ pove o inteligentnosti in integriteti njenih volivcev. 

Je pa ob tem škandalu znova aktualen misterij precej razširjene averzije do stranke Levica. Kot smo spomnili že prejšnji teden, je tudi omnipotentni Anže Logar jasno povedal, da je pripravljen pred- in povolilno sodelovati z vsemi strankami, razen z »ekstremno Levico«. A ta iracionalna averzija do Levice ni udomačena samo znotraj politike, ampak tudi znotraj precejšnjega dela medijev na čelu s POP TV. In pa seveda med novokomponiranimi kapitalisti tajkunske provenience. Denimo Klemen Šešok, ta se je proslavil, ko je na Delovem podkastu izjavil, da »Brez bogatih ni napredka. Mi smo tisti, ki stvari premikamo naprej«. Bedno. Ampak ni si sam kriv. Tako ga je učil oče Dušan, ki je bojda sindikalistom že pred časom zabrusil, naj »delajo za 400 evrov bruto na mesec in se dokazujejo«. In očetov sin se pohvali, da sta z bratom očetovo prevzemanje nekoč elitne Iskre zaključila »s svojim denarjem, ne z izposojenim, ne s krediti ...«. Hja, gotovo jima je skrbni oče že zgodaj dal dovolj velike in napolnjene šparovčke za uspešen zaključek privatizacije nekoč paradne Iskre. Pač, po vseh mesečnih položnicah, fiksnih stroških in pavšalih tudi varčni človek z rednim delom toliko ne prihrani. Tudi človek Klemen Šešok ne.

O. K., stranka Levica naredi marsikatero neumnost, tudi sam sem jih ničkolikokrat kritiziral. A ekstremnost? Dajte no. Stranka ima kvečjemu problem, ker je za del njihovih potencialnih volivcev preveč benigna; premalo radikalna. In apriornega negativnega pečata ni dobila zaradi realne ekstremnosti, ampak zaradi nekompatibilnosti in nekooperativnosti. Ko se politični razred složno dogovarja, kako nategniti javnost, volivce, ljudstvo, Levica ne sodeluje. Zato pri nobeni sprevrženi in zavržni raboti političnega razreda ne boste našli njenih prstnih odtisov. Tako tudi ne pri največji lumpariji poosamosvojitvene Slovenije. Kar, poleg izbrisa dela prebivalstva leta 1992, peklenski načrt jedrskega natega Slovenije nesporno je. A pazite, po cirkuškem saltu mortale od pobude za referendum k umiku predloga je Zvonko Černač, zvesti in slepi Janšev vojak, razkrinkal pravega krivca za fiasko: Kriva je Levica ... ker je ekstremno nesodelujoča.

A kakorkoli. Razkriti manevri bi morali četverico strank (pač, bratovščina JEK 4) odnesti na smetišče zgodovine. Pred vhodom v stavbo parlamenta pa bi morali v bron odliti skulpturi poslanca SDS Lisca in poslanke GS Avšič Bogovič v opomin in spomin na izprijenost predstavnikov ljudstva.

Kdor poslej še zaupa kateri od štirih strank, je ali sam sprevržen ali je politični idiot.